Mama je res ena sama…

Ob materinskem dnevu sem hotela napisati prispevek, v katerem bi nas vse spomnila, da imamo le eno mamo! Da le njena roka poboža tako, da se vsaj za trenutek vse težave zdijo rešljive. Le njena rama nam je na razpolago vedno. Le njena beseda se usede na pravo mesto. Le eno samo samcato mamo imamo. Tako preprosta beseda. MAMA. A tako velik pomen. In tako pomembna ženska.

Le ona te lahko vzljubi, ko še noben drug sploh ne ve zate. Le njo lahko na smrt skrbi zate, že ko prvič čuti tvoje premike. Le njej lahko predstavljaš največjo ljubezen v življenju, še preden te sploh spozna. Le ona te ima brezpogojno rada v trenutku, ko te prvič prime v naročje. In ona bedi dolge noči s teboj, te boža, hrani, tolaži. Le ona zna obrisati moker nosek in le ona lahko prežene grde sanje. Samo ona vstane sredi noči, kot že nešteto krat prej, te dvigne in stisne k sebi. Le ona zna narediti, da je spet vse dobro…  Le ona se odpove svojemu koščku torte in ga da tebi, čeprav vsi vemo, da je sladkosneda.  Samo ona venomer skrbi, če te zebe in če si dobro.  Mama te drži za roko, ko te je strah. Mama bedi s teboj, ko ti je hudo. In v tistih norih letih, ti gre lahko samo ona tako na živce, kot noben drug na tem svetu. Ne pusti ti dihati in venomer nekaj hoče. Sprašuje te, če si dobro, če kaj potrebuješ.  Želi te objemati in še huje- želi te poljubiti v javnosti! … A minejo leta, za mamo dolga in naporna, zate končno brezskrbna, ko ti mati ne diha za ovratnik vsako minuto dneva. In kar naenkrat je spet mama tista, ki postane tvoja leva roka, tvoja največja zaupnica in ponovno tvoja največja opora. Ko si ustvariš družino, začneš ponovno iskati njeno bližino, njen nasvet, njeno pomoč, njeno zdelano dlan, ki še vedno edina zna pobožati tako, da je za trenutek spet vse dobro… pa naj prebereš vse knjige, naj vprašaš vse prijatelje in znance, naj iščeš odgovore na vprašanja pri gurujih, duhovnikih in vseh profesorjih tega sveta … resnica te čaka doma, za domačo mizo, tam kjer je mama.

Hotela sem objaviti to in še mnogo več, a mi do materinskega dneva ni uspelo. Letošnji materinski dan sem namreč preživela tako, kot bi si ga kot mama in kot človeško bitje najmanj želela – v bolnišnici z mojo dvoletno hčerko. Zato je nastalo besedilo za mame vse dni v letu…

Ko je bila mimo resnično najdaljša noč v mojem dosedanjem življenju in sem ob prvi jutranji zori stala ob bolniški postelji moje največje ljubezni, sem pomislila, kako sem sploh lahko tako zbrano in mirno preživela vso nočno dogajanje. Moj prvi klic na številko 112, vožnja z reševalnim vozilom, vstavljanje metuljčka v drobno ročico moje pupe in njeni grozoviti kriki… in ko sem tako ves naslednji dan poslušala jok drugih malčkov, ki so doživljali enak scenarij ob sprejemu, kot moja punčka nekaj ur pred tem,  sem se resnično zavedla, kaj pomeni MAMA. Ni ga bilo otročička, ki ne bi, s svojim hripavim in utrujenim glaskom, med sunkovitim jokom, klical mami, mama, mamica… Nisem se ganila od moje punce. Le kako bi se mogla. Ko je spala, sem razmišljala o vseh mamah, ki se dnevno srečujejo s podobnimi in še mnogo hujšimi situacijami. Kako nemoč morajo čutiti, ko ne morejo storiti drugega, kot »le« držati otroka za roko… a je najbrž to čisto dovolj. Razmišljala sem o svoji mami, ki je, čeprav sva si pogosto v laseh, saj sva resnično kot dan in noč, zame nenadomestljiva. Ne znam si predstavljati življenja brez nje, niti si ga ne želim…

Ko sem se drugo noč v bolnišnici nekoliko umirila in zrla v prečudovit obrazek moje punce, so me drobne brce bitjeca, ki je trenutno še del mene, opomnile, da je tudi ona/on tam z nama. Tako sem z eno roko božala mojo pogumno bolnico, z drugo pa malo brcajoče bitje. V tistem trenutku sem se zavedla, bolj kot kdajkoli prej, da ne vem, kaj nas čaka jutri in dan za tem. Ne morem zaščititi svojega otroka ne pred virusi, ne pred bolečino življenja, ne pred razočaranji, ne pred krivicami. Ne morem ji obljubiti, da bo vedno vse v najlepšem redu, saj v resnici ne vem, kaj nas čaka. Ničesar ji ne morem zagotoviti, le to, da jo bom imela vedno neskončno rada. In resnica je, da nam čisto nič na tem svetu ni zagotovljeno in ni za zmeraj. Na nič ne moremo računati, da bo ostalo, le na materino ljubezen. Le ta je tako močna in tako neskončna, da sega tudi onkraj, na drugo stran mavrice…