Look up – Poglej gor!
Tale članek pišem na roko, v zvezek. Res je, da ga v tej obliki ne bo nihče prebral, pa vendarle. Po spletu je zakrožil fantastičen video z naslovom Look Up – Poglej gor. Gor oziroma stran od zaslončka svojega telefona, tablice, računalnika. Stran od virtualnega sveta.
Kljub temu, da sem tudi sama ena izmed »odvisnikov«, si po ogledu tega videa moram priznati, da je res, kar pravi avtor in da je kar malo žalostno. Saj sploh ne znamo več brez tega! Kaj dan, še eno uro težko zdržimo brez! Mogoče res nismo odvisniki, mogoče bolj ujetniki, mogoče bo kdo rekel »žrtve« tehnologije. Za katero pa se še vedno sami odločamo. Vsak se sam odloči, ali bo te napravice uporabljal ali ne in koliko jih bo uporabljal. Svobodno se vsak odloča, ali bo njegova slika krasila Facebook, Twitter, Instagram, Youtube in ostala t.i. socialna omrežja. Bodo tudi njegove misli letele po svetu preko »statusov« ali se bo raje nasmehnil, zajokal, zavil z očmi in se na glas, iz srca zasmejal v družbi, nekoga objel ali pa bo slednje zamenjal z rumenimi krogci, dvopičji z oklepaji, in kombinacijami črk kot so LOL, RTM, WT* in podobnimi. Še znamo reči Rad te imam ali so kratice vse, kar zmoremo? Še kam gremo in tega ne delimo z vsakim, ki ima pet minut časa preveč?
Zato je video Look up name pustil vtis. Pred desetimi minutami sem odložila telefon in izklopila računalnik. Nedelja je. In padla je odločitev, da izberem en dan v tednu za svoj dan, dan brez elektronske nesnage. Brez socialnih omrežij. Da nedelja spet dobi pomen. Nedelja bo zdaj zame dan brez socialnih omrežij. Verjetno se bom kdaj zmotila, pregrešila, ampak bom vztrajala pri tem, sem vseeno prepričana, da je v tem nekaj dobrega zame. In da bo ta čas res zame in za stvari, ki jih rada počnem. Sama ali z ljudmi. Vsekakor v živo. Tukaj in zdaj.
In pozivam vesoljni svet (ok, zaenkrat malo Slovenijo), da pogleda gor! Da si spet ustvari kotiček zasebnosti, da pogleda okrog sebe, goboko vdihne in … In da vsak počne, kar se mu zahoče, le da tega ne deli z vsemi. To ni protest proti kateremukoli dotičnem omrežju, ne glede na to, da sem jih nekaj naštela, je samo poziv k druženju, pogovoru v živo, izmenjavi mnenja in izražanju čustev v živo, osebno. Za tistega, ki se bo znašel sam, sam s sabo, je to nova priložnost, da koga spozna. Na ulici, v trgovini, v parku, knjižnici, kinu ali pa kar na križišču. Da se brez razloga, brez pričakovanj nasmehne neznanki na ulici, šoferju avtobusa.
Ali pa da se resnično posveti sebi, umiri, sprosti, naredi nekaj vaj joge, pilatesa ali česa podobnega, se sprehodi po bližnjem griču in opazuje. Toliko se dogaja okrog nas, pa niti ne opazimo. Ker bulimo v telefončke ali pa razmišljamo o problemih.
Je to kvalitetno izkoriščen čas? Koliko pa ga še imamo?! Če bi računali, koliko časa izgubimo s prebiranjem časovnic in statusov ljudi, ki jih sploh ne poznamo dobro in nas tako ali tako ne zanima, kaj želijo povedati, ko jih srečamo na cesti…bi verjetno naleteli na grozljive številke. Je vredno?
Res je, tudi socialna omrežja imajo svoje pluse, ne samo minuse. Tako kot vsaka stvar. Danes se na pozitivne aspekte res nisem osredotočila, čeprav jih je kar nekaj. Če jih ne bi bilo, potem se ta omrežja sploh ne bi obdržala. Dejstvo. Vendar verjamem, da je lahko en dan v tednu drugače.
Kako bom vedela, da ste z mano? Naslednji ponedeljek na moji časovnici ne bo fotk nedeljskega izleta, prvih korakov otročka, ki ga še nikoli nisem srečala, selfijev z novo šminko pred ogledalom. Ne bom vedela, kaj razmišlja in počne mojih X »prijateljev«, »sledilcev«. Ne bom vedela, kam so peljali svojega kužka na sprehod, kje so namakali ritke v bazen, kakšne čevlje so videli v izložbi in kje so pojedli najboljšo pizzo na svetu.
Dragi uporabnik Facebooka, uporabnica Twitterja, nadebudni mladi fotograf Instagrama, video prezenter Youtubea, draga bralka, dragi bralec, zato vas vprašam, ste z mano?