Sosed – prijatelj ali “vrag”
Le kdo ne pozna legendarnega novinarja Marjana Jermana in njegove oddaje Jermanovo oko, ki smo jo lahko gledali v Sobotnem popoldnevu na programu naše televizije? V oddaji je predstavljal spore in zdrahe med sosedi v tej naši lepi deželi. Največkrat sem se ob gledanju nasmejala do solz; ampak morala bi jokati od žalosti.
V življenju se vsak dan srečujemo z raznimi osebnimi preizkušnjami in težavami, z nesrečami in boleznimi, z nasiljem in nepravičnostjo … in kot da vse to ni dovolj, še sami s svojimi nerazumnimi dejanji in obnašanjem pripomoremo k poslabšanju kvalitete življenja drugih, pa tudi lastnega življenja. Se je res treba prepirati, žaliti drug drugega, iskati pravico več desetletij na sodiščih in celo ubijati zaradi nekaj centimetrov zemlje, sence na vrtu zaradi sosedovega drevesa …? Se o teh malenkostih res ne da dogovoriti, tako da bi bilo prav za vse?
Ko sem bila še otrok, smo živeli v majhnem rudniškem stanovanju v hiši, kjer so bila vrata stanovanj ena zraven drugih in na koncu hiše skupno stranišče za tri družine. Pa so se gospodinje znale dogovoriti med seboj po kakšnem vrstnem redu bodo stranišče čistile. Otroci smo tudi vedeli, da ne smemo biti preglasni pri igri, kadar so očetje delali v nočni izmeni in zato spali čez dan. Od takrat je minilo precej let, otroci smo odrasli in odšli vsak po svoje. In kadar se srečamo, se vedno z veseljem spominjamo naših otroških let.
Poročila sem se in ustvarila svojo družino. Z možem sva se odločila za gradnjo hiše, medtem pa smo živeli v stanovanju novozgrajenega stanovanjskega bloka. In tudi tam je bil potreben dogovor o čiščenju skupnih prostorov. Tudi telefon je takrat imelo malo ljudi. Imela ga je tudi naša soseda, starejša vdova, gospa, ki nam je vedno dovolila telefonirati, če smo potrebovali. In še danes, ko že dolgo živimo v hiši, se ob srečanju z bivšimi sosedi pozdravimo in tudi poklepetamo.
Ko smo začeli graditi hišo, na parceli nismo imeli ne elektrike in ne vode; gradnja našega doma v nobenem pogledu ni bila enostavna, ampak imeli smo sosede, ki so nam vedno nesebično priskočili na pomoč – in to pomoč smo rabili vsak dan. Nikoli, res nikoli, ni bil problem natočiti ogromno vode, ki smo jo rabili za izdelavo betona ali priključiti kabel našega mešalca v njihovo vtičnico – sosed je odklenil svojo garažo in nam v šali naročil naj ga ne motimo z zvonjenjem pri njegovih vratih, saj so nam vrata njihove garaže vedno odprta – in povrh vsega ni hotel za to nobenega plačila. Mnogokrat so nam sosedje skuhali tudi kavo in pripravili kaj za pod zob – tudi za to niso hoteli plačila. Seveda so nam pomagali tudi s svojimi nasveti, izkušnjami in tudi s svojim delom, kolikor so pač še (zaradi starosti in zdravja) dopuščale njihove moči. Vedno smo lahko računali na kakršnokoli njihovo pomoč, če smo jo potrebovali. In če nam je kdaj uspelo oditi na dopust, nismo imeli nobenega problema z zalivanjem rož in krmljenjem živali – ko smo se vrnili domov je bilo vse okrog hiše zelo lepo urejeno.
Mnogo teh naših dobrih sosedov je že pokojnih, z ostalimi pa se še danes dobro razumemo. Ne hodimo drug k drugemu na kavo ali na klepet, vedno pa se pozdravimo in spregovorimo kakšno besedo – in kar je najvažnejše – še vedno lahko popolnoma računamo na pomoč drug drugega.
