Lobiranje po naše

Tako je torej. Zvabili so me v politične vode. Ker potrebujejo človeka na »tej« strani. In bi jaz lahko bila dovolj prepričljiva. No, sosedi me poznajo, kregalno v glavnem nisem razpoložena, celo smejim se rada. Skratka, kar se tega tiče, bi bila dokaj primerna kandidatka. Najbolj pomembno je, da sem tiho, ko moram biti, da sem pridna in ubogljiva in tudi dovolj lepa na pogled, da si moški napasejo oči in dovolj široka, da ženske niso ljubosumne name.

Samo šment. Nič od tega nisem. Ok, široka že, drugo pa res ne.  Dobro, no, tega nisem ravno javno objavila, pustim jih v dobri veri, da je tako, kot so si zamislili. Zamislili pa so si očitno samo privesek, ki bo delal točno po določenem navitju. Ne v dobro ljudi, za kar se tako očitno rado izpostavlja v čisto vsaki stranki, ampak v dobro nekaterih ljudi.

»Glej,« se mi je reklo, »saj na tak način lahko tudi ti službo dobiš.« To je bogami dobra popotnica. Samo v pravi stranki moram biti, pa se bodo službe kar lepile name. Očitno bom še lahko izbirala. Pismo rosno, samo kaj, če sem med tem svojim brezposelnim udejstvovanjem odkrila – samo sebe. Ter to, kar bi rada počela preostanek življenja. Ne vem točno, koliko ur mi je odmerjenih in nekako sem se pri sebi odločila, da jih bom preživela tako, da bom v tem uživala. Saj v prejšnji službi sem tudi – uživala. Se mi pa zdi, da je tole stoletja daleč. Bili so drugi časi in bila sem drugačna. Z redno in dokaj dobro plačo sem vijugala od meseca do meseca, pa maturantski ples, pa izlet, pa študentski dom, pa čevlji. Še enkrat čevlji in mogoče kakšen kos oblačila. Čevlji ponovno.

Hvala bogi, zaloge imam za vsaj deset let. Dobro, da so klasični modeli in me moda ne bo toliko skrbela.

Aja, politika. Spet hvala bogi, da so mi njihove vrednote blizu. Recikliram že po svoji novi profesiji, ki sicer še vedno ni dobila uradnega »žegna«, od moje boljše polovice, ker se finančno seveda ne pokrivam. Niti nisem vedela, kam se naj uvrščam. Umetnik ne morem biti, ker imajo pač visoka merila za umetnike. Baje je fino, če imaš tiste silne šole. Samouk se skoraj ne more šteti med umetnike. Obrtnik spet nisem, ker tega ne počnem masovno. Oziroma toliko, da bi lahko od tega živela. So mi poleti drugi povedali, kaj sem. Ko so me uvrstili tja. Rokodelec sem.

»In kako stranka podpira rokodelce?« izustim zame pomembno vprašanje.
»Kakšne rokodelce? Zakaj?« začudenje na sogovornikovem obrazu. (Kaj se te jaz grem, neke neumnosti očitno sprašujem.)

Malo postanem nejevoljna. »No, kaj pa zaposlovanje? Kaj naj ljudem rečem, če me bodo spraševali?«

»Ti samo reci, naj se name obrnejo.«

In potem se obrne k moji boljši polovici, z njim pretrese plane in načrte, mene pa kot da ni bilo. Jaz sem samo kvota. Ženska, ker jo rabijo in ker je pač točno tule doma.

Pa bo res tako? Sploh vedo, kakšnega vraga so si nakopali na glavo?