Branje na lastno odgovornost

Sprehajala sem se po mestu, ko sem opazila tablo z napisom: “Igranje na lastno odgovornost.” Tabla je bila postavljena pred nogometno igrišče, pod njo pa bele sveče in rože. Pred leti se je namreč zgodila tragedija, ko se je na fanta prevrnil gol. Nekaj metrov naprej je mestno kopališče, na zelenici pa tobogan, na katerem sta kar dve tabli, ki pravita, da je uporaba igrala na lastno odgovornost. Čez cesto je športni park s plezalno steno in otroškimi igrali. Tudi tam stoji tabla s podobnim zapisom.

Potem pa sem postala bolj pozorna na takšne table. Našla sem jih ob domala vseh igralih, pa še ob novem asfaltnem igrišču za rokomet, na raznih poteh, cestah in tudi parkiriščih. Celo pred vstopom v gozd je tabla, ki hkrati spodbuja opazovanje redkih drevesnih vrst in opozarja, da je gibanje v gozdnem rezervatu na lastno odgovornost. Tudi v čakalnicah je napis, da ne odgovarjajo za osebne predmete. In pred operacijskimi posegi podpišeš razne izjave o seznanjenosti z možnimi zapleti pri anesteziji. Torej tudi tukaj na nek način prevzemaš odgovornost nase, saj si sam privolil v poseg. Celo pico si odneseš iz gostilne na lastno odgovornost.

Razumem, da ne bo medicinska sestra kriva, če mi nekdo ukrade denarnico iz plašča, obešenega v čakalnici. Zakaj je torej potrebno to na veliko zapisati? Smo se ljudje tako poneumili, da nas je potrebno na vse pisno opozoriti ali pa smo postali tako izkoriščevalski, da bi v primeru nesreče radi oskubili vse po vrsti? Smo res tako neodgovorni, da bi za vsak padec nekoga tožili in po možnosti zraven še malo obogateli, pa čeprav je izključni krivec naša nerodnost oziroma nepazljivost? Nič čudnega, da na vsakem koraku srečamo rumene table z napisom: “Pozor! Spolzka tla.” Četudi že več tednov ni bilo padavin. Za vsak slučaj.

In potem najdem na oblačilu etiketo, kjer na veliko piše, naj izdelka ne izpostavljam ognju. Resno? Tudi napis na šamponu me je presenetil. Piše, da ni za uživanje. Sklepam, da je nekdo videl narisano jagodo na embalaži, zaužil vsebino in tožil proizvajalca, ker ni navedel, da šampona z vonjem jagode ne smeš namazati na kruh. Razumem proizvajalce, da se po kakšni takšni nevšečnosti zaščitijo in na embalažo natisnejo vsa mogoča opozorila. Ne razumem pa, kam se je izgubila zdrava pamet.

Etiketa na oblačilu, ki nas opozarja, da izdelka ne smemo izpostavljati ognju in oznaka na šamponu, da izdelek ni primeren za zaužitje.

Včasih smo vedeli, da je šampon za umivanje, da obleka ob ognju zagori, da če plezaš, lahko padeš … Z gugalnice smo padali kot hruške in pri rabutanju češenj nas spomini na padce niso ovirali. Pa s kolesi smo imeli nesreče in si ogulili kolena. Če smo pri tem strgali še hlače, se niti potožiti nismo upali doma. Danes pa za svojo nevednost, nerodnost, lenobo ali nepazljivost iščemo vzroke povsod, le pri sebi ne. Občutek imam, da nekateri starši kar čakajo, da lahko koga obtožijo, če se njihovemu otroku kaj zgodi, pa čeprav je bil za nezgodo kriv sam. Seveda se ob tem pričakujejo tudi finančne odškodnine. Povsod se odgovornost prelaga na koga drugega.

Na misel mi ne pride, da bi po padcu na makadamski cesti koga tožila. A realnost je drugačna. Marsikdo bi svojo odgovornost preložil na lastnika ceste, urejevalca poti, na izdelovalca kolesa … Zavedam se tudi, da je moja morebitna prekomerna telesna teža, moja odgovornost. A najdejo se posamezniki, ki so tožili restavracijo s hitro prehrano, češ, da niso bili opozorjeni, da se ob prehranjevanju pri njih lahko zredijo. In kaj je še večji absurd? Da so tožbo dobili. In potem se znajdemo v začaranem krogu. Ko zaradi nesmiselnih in skorajda smešnih tožb, izdelovalci določenih izdelkov ne prevzemajo nobene odgovornosti za svoje proizvode. Tudi za tiste ne, pri katerih je dejansko šlo za njihovo napako.

In tako ni nihče več za nič odgovoren, hkrati pa smo za vse odgovorni sami. Še dobro, da novorojenčki ne znajo brati, sicer bi se zagotovo našel kdo, ki bi že v porodnišnico postavil tablo z napisom: “Življenje na lastno odgovornost.” Za vsak slučaj.