Kolesarjenje je lahko zabavno

Če bi mi nekdo pred nekaj leti rekel, da je kolesarjenje lahko zabavno, bi ga najbrž vprašala za zdravje. No, saj sem ga. Mojega moža namreč. Navdušen kolesar. Nič profesionalnega. Zgolj čisti užitek v kolesarjenju. In ko mi je prvič predlagal skupne kolesarske podvige, je od mene dobil pogled: ”PA SAJ SE HECAŠ?!?!” In zdaj? Delim njegovo mnenje. Kolesarjenje je lahko zabavno. Pika.

Seveda, moraš za to, da je kolesarjenje zabavno, poskrbeti sam. Kako? Preprosto. Predvsem tako, da poslušaš sebe, svoje občutke in se ne ženeš do skrajnih meja zmožnosti. Oh, ja, seveda si, ko ”besno brcam v hrib”, trmasto prigovarjam, da zmorem. ”Oh, tale hribček bom pa že. Ne, ne bom, ne morem. Tole je cela gora. Aaaaaaa, ne morem.” In ko že skoraj stopim s pedal, mi ta isti glas v moji glavi pravi: ”Kaj ne moreš, zmoreš!” In tako pribrcam na vrh. Tam pa –  čisti, prvinski užitek!

Ko pribrcam na vrh klanca in vidim ”dolino” pod seboj, uživam v razgledu, še bolj pa v spustu. Ja, navzdol gre lažje. Ne, nisem športen tip človeka. Niti najmanj. Tudi klanci, ki meni predstavljajo klanec, so za mojega moža ”klančki”. Vseeno pa ga mnogokrat presenetim, ko brcam, brcam in pribrcam na vrh. Zadihana, rdeča v glavo, a srečna.

Z možem sva kar dolgo iskala šport, ki bi bil všeč obema. Ni bilo lahko. Jaz rada plavam in se v vodi počutim kot riba, on pač ne. Tek – zanimiv šport, kjer se lahko borim sama s seboj. Njemu tek ne ustreza. Nekaj časa sva si bila enaka v želji po rolanju. Potem sem grdo, grdo padla direktno na trtico in od takrat po svetu raje hodim peš. Bolj varno. Hribolazenje, izleti. Ti so nama ljubi, a tega ne počneva vsak teden. In navsezadnje kolesarjenje. Njemu ljub šport. Meni nikakor. V njem sem vedno videla le mučenje.

Potem pa sva se pred malo manj kot tremi leti preselila v skupno stanovanje. V mesto. Ravnine. Nobenega klanca. Pa sva se odločila in mi kupila kolo, čelado – skratka vse, kar spada zraven. Pa saj ne rečem, saj sva kolesarila. vendar nič kaj veliko. Predvsem zaradi mene, ki mi kolesarjenje ni bilo v užitek. Sploh ne po delavniku 7 dni v tednu, teden za tednom. In pa – priznam, kolesarjenja sem se bala. Pa ne, ker bi bila nerodna, ker ne bi znala obdržati ravnotežja. Ob pamet me spravljajo avtomobili, ki švigajo mimo mene. Ko sem zaslišala avtomobil, sem kar otrpnila. In takrat bi se lahko zgodila nesreča. Iz čiste panike in posledične neprevidnosti. In tega sem se bala. K sreči se nikoli ni nič zgodilo. No, pa saj tudi na kolesu nisva bila velikokrat skupaj.

No, in sedaj, poglej ga zlomka, ko živiva na 624 metrih nadmorske višine, kjer je klanec na vse strani, sem jaz začela kolesariti. Čudež, bi rekli tisti, ki me poznajo. Kako je prišlo do tega? Najprej, mislim, da je moj dragi vendarle dojel, zakaj se bojim kolesarjenja. Pa prigovarjanje in moja končna privolitev. Pa sva naložila kolesa na streho avtomobila in se odpeljala nekam, kjer je ravnina in kjer ni prometa. Morda srečava kakšen avtomobil, dva na najini poti. In tako se je začelo. Prvič. Drugič. Tretjič … Začela sem uživati. Pogled na števec mi je bil motivacija. In tako sem se počasi opogumila. Kupila sva še vzvratno ogledalo za na kolo in tako se sedaj počutim varnejšo tudi na prometnih cestah. Tudi v klanec se že podava (v začetku sem se jim strogo izogibala).

Vesela sem, da sem končno premagala odpor do kolesarjenja in se pridružila možu. Sedaj si lahko deliva še to veselje. In res se imava lepo. Mož upošteva moj tempo, tako da vodim jaz. In nemalokrat ga presenetim, ”ker tako šponam”. Poti izbirava spontano. In tako velikokrat odkrijeva lepe kraje, ki jih sicer z avtom, peš ne bi. Vmes postaneva, se ozreva okoli sebe. Narediva plan poti, kar tam, na licu mesta. Predvsem pa se poslušava. Ko ne zmorem več (še vedno čakam dan, ko bo on tisti, ki ne bo zmogel) –  odnehava. Ni vredno tistih nekaj prekolesarjenih kilometrov več za boleče noge naslednji dan. Ne tekmujeva. Kolikor prevoziva, prevoziva. Kolikor časa voziva, toliko časa voziva. In pa, na koncu se vedno nagradiva s kavico, sladoledom, pivom. Hej, zaslužila sva!

Iz enega od najinih kolesarskih podvigov.

Tako, kolesarjenje je lahko zabavno. Jaz zase pravim, da sem ”turistični” kolesar, ki ogleduje vse živo okoli sebe. In na koncu, ko stopim s kolesa, sem prijetno utrujena, odišavljena v vonjavah dihurčka, zadovoljna sama s seboj, ker sem zmogla izziv. In konec koncev vesela, ker naredim nekaj zase, poleg tega pa z možem preživljava čas skupaj. Kvalitetno preživet čas skupaj, bi jaz rekla temu. Tako da, le pogum in na kolo. Luštno je!