Potep po nizki deželi: Nizozemska (3)

Kraljevina Nizozemska je po površini malo večja od Slovenije, v njej pa se gnete več kot 16 milijonov prebivalcev. Posledica tega je visoka urbanizacija, kar se opazi takoj ob prihodu v večja mesta, še posebej v Amsterdamu. S sopotnico sva imeli na voljo kar nekaj dni, in škoda bi bilo raziskovati samo prestolnico, zato sva se podali tudi na izlete izven mesta. Vse poti vodijo v in iz Amsterdama. V katerokoli drugo mesto se najlažje pride z vlaki, ki so moderni, hitri, skoraj neslišni, pogosti in precej dragi. Vendar pa učinkovitost in udobje odtehtata ceno.

Zaanse Schans

Ta pravljični kraj je bil zagotovo vrhunec potovanja. Tako Nizozemsko sem si najbolj želela izkusiti. Z železniške postaje Zaandijk je bilo približno 15 minut hoje do kraja Zaanse Schans, območja s tradicionalnimi mlini in barvitimi lesenimi podeželskimi hiškami, ki je vsepovsod obdan z vodo. Pri tabli »Welkom« sem imela občutek, da vstopam v deželo vil, škratov in drugih magičnih bitij, saj je bilo vse tako lepo urejeno in naravno. Če bi bile malo višje temperature, bi se kar ustalila tam. Po poti sva naleteli tudi na domačinke območja – race in rjave ovce. In seveda na mline, posebnost Nizozemske. Teh je čez 1000. Njihova glavna naloga v preteklosti je bila črpanje vode. Tako so pridobivali nove suhe površine imenovane polderji. Mlini pa se uporabljajo tudi za pridelavo moke in stiskanje olj.

Zaanse Schans – mlini.

Zaanse Schans – lesene hiške.

Zaanse Schans.

V bolj turističnem predelu s spominki, pa sva si ogledali tradicionalni postopek izdelave cokel. Mojster je v parih minutah izdelal leseno coklo s pomočjo na videz dotrajanih naprav. Izredno poučno doživetje. Lepo je bilo videti, da tako stara obrt še vedno živi na tradicionalen način. Možen je bil tudi nakup cokel v različnih barvah in velikostih, kar pa pri meni ni prišlo v poštev, saj bi mi že tako prenapolnjen kovček popokal po šivih od vseh spominkov. Tako sem se morala zadovoljiti le z obeskom za ključe v obliki cokle. Lekcija tega potovanja je bila, da naj si pred vsakim potovanjem raje ogledam napoved vremena, ne pa, da imam potem s sabo 2/3 poletnih oblačil, nosim pa samo jope in skorajda ne bunde. Vreme je zelo muhasto. Res je, da tudi pri nas letos ni bilo tistega pravega poletja, vendar pa res nisem pričakovala, da bo na Nizozemskem avgusta čisto jesensko vreme – dež z močnimi sunki vetra, ki je veselo obračal dežnike in povzročal preglavice. Tu pa tam se je pokazalo sonce iznad oblakov, vendar je bilo absolutno prehladno za ta čas. Julija in avgusta naj bi bil drugače najprimernejši čas za obisk te dežele.

Cokle.

Kotiček za izdelavo cokel.

Cokle za nakup.

No, tudi v Zaanse Schansu nam dež ni prizanesel, in po obetavnem in sončnem dopoldnevu, je začelo liti kot iz škafa. Na srečo sva se umaknili dežju in si ogledali še sirarno, kjer si lahko degustiral več vrst sira, od katerih sta najbolj znana gavda (po mestu Gouda) in edamec (po mestu Edam). Najbolj mi je bil všeč sir z okusom pesta in pa pikanten sir s čilijem. Tudi to panogo so Nizozemci izpopolnili do potankosti. Sledil je še obisk muzeja kave v bližini, ki pa sva ga kaj hitro zaključili. Zunanja pokrajina je bila pač privlačnejša. Vse te mline, mostičke, lesene hiške in zelenje še vedno sanjam. Zaanse Schans je prava idila in kraj, kjer si lahko vsaj malo oddahneš od mestne gneče in se zbližaš z naravo.

Den Haag in Scheveningen

Dan pozneje sva se odpravili na celodnevni izlet v mesto, kjer se nahaja sedež nizozemskega parlamenta, v Den Haag. Na poti se je z vlaka videlo nekaj polj pisanega cvetja, vendar pa je višek sezone tulipanov aprila in maja, ko polja zacvetijo v paleti barvnih cvetlic. Kot bi mignil, sva prispeli na glavno železniško postajo v Haagu. Mesto ni tako nasičeno kot Amsterdam, morda pa tega ni bilo občutiti zaradi počitnic in dopustov. Najprej sva se odpeljali do obale, ki je oddaljena 15 minut s tramvajem. Scheveningen je majhno obalno mestece z razpotegnjenim bulvarjem, idealnim za sprehajanje in ležerno posedanje na klopcah. Gneče ni bilo – verjetno zaradi muhastega vremena in delovnika.  Vrhunec kraja je široka in dolga peščena plaža prekrita s školjkami. Zaradi vetra in valov je bilo na obzorju tudi veliko deskarjev. Edino za njih je bilo namreč primerno mrzlo in vzvalovano Severno morje. Za plavalce pa je visela rdeča zastava. Užitek pa je bilo hoditi po plaži, in zdelo se je, da je ne bo in ne bo konec.

Scheveningen – hotel Kurhaus.

Kombi okrašen s školjkami.

Posebnost Scheveningena je mogočen hotel Kurhaus, ki kraljuje na obali. Vzdolž bulvarja pa sva se srečali tudi s skulpturami pravljičnih junakov, ki pripovedujejo zgodbe na zanimivo prikazan način. Bronasti kipci so delo Toma Otternessa. Umetnost, ki zagotovo vzbuja domišljijo. Na plaži so številni prijetni lounge bari z eksotično zvenečimi imeni, ki bi ob jasnejšem in toplejšem vremenu verjetno bili polni, tako pa so žal samo samevali.

Bronasti kipci pravljičnih junakov v Scheveningenu.

Prijeten bar na plaži v Scheveningenu.

V Den Haag sva se vrnili kar peš, kar morda ni bila ravno najboljša odločitev, saj se je pot kar vlekla. Z žarečimi stopali sva le prispeli do Palače miru s spomenikom »World peace flame«, svetovnega ognja miru. Tu sva se kar pošteno odpočili in uživali v kratkotrajnih sončnih žarkih. Den Haag ima prijetno mestno jedro in je nasploh bolj umirjeno mesto. Izlet se je končal z ogledom nizozemskega parlamenta Binnenhof.

Den Haag – Palača miru.

Den Haag – cvetlično kolo ob kanalu.

Den Haag – center.

Potovanje na Nizozemsko je bilo res doživeto, drugačno od mojih prejšnjih potovanj in polno lepih vtisov. Edino, kar bi spremenila, če bi le lahko vplivala na to, pa je vreme, ki nam jo je kar nekajkrat zagodlo. A na koncu se vedno spomniš samo tistih pozitivnih in lepih stvari.

Tot ziens!