Ko fige zorijo, fantom tiči kar naprej stojijo
Drži, fige so bogate z aminokislinami, ki po mnenju mnogih vplivajo na libido in spolno moč, a so veliko več kot afrodiziak. V antični Grčiji so bili ti sladki sadeži tako pomembni, da je bilo pridelovanje urejeno s številnimi predpisi in kogarkoli bi dobili pri ilegalnem izvozu, bi ovadili lokalnim oblastem.
Fige nekoč in danes …
Sezona prvih fig, sadeža, ki uspeva vse od Sredozemlja do Indije in ga je najprijetneje izmakniti z drevesa ob robu ceste, je za nami, druga na srečo še traja. Kljub občutljivosti so fige že vsaj 3 tisoč let stalnica na jedilnikih, nemalokrat so nadomeščale kruh, sprva v Mezopotamiji, Palestini, Egiptu in Grčiji, nazadnje so osvojile Italijo. V Rimu so bile priljubljene pri vseh slojih prebivalstva in naj bi tako kot pri Starih Grkih služile celo kot afrodiziak in krma gosi iz katerih so izdelovali foie-gras, ki je vse od antičnih časov ostal pregrešno draga specialiteta. Danes so fige na območju Sredozemlja nepogrešljive v vsakdanji pripravi predjedi, glavnih jedi, slaščic in pozimi celo kot dodatek svinjini, kjer jih v sladki vinski omaki, uporabljajo skupaj z drugim suhim sadjem.
S figami v boj proti bradavicam in prebavnim težavam
Ste vedeli, da je tik preden dozorijo bela tekočina v njihovih pecljih dobro poznano ljudsko zdravilo proti bradavicam. Plodove, ki jih nameravamo uporabiti v ta namen oberemo še zelene. Tudi sicer pospešujejo presnovo, urejajo prebavo in odpravljajo zaprtje, čistijo sečne poti, odpravljajo hemoroide in uravnavajo krvni tlak. Poletno-jesenski sadež, ki je v svoji posušeni obliki na voljo tudi pozimi, je bolj kot z vitamini bogat z minerali: kalijem, magnezijem, kalcijem, fosforjem, železom in še nekaterimi. Med bolj znanimi pridelovalci suhih fig, je območje južnega Peloponeza, kjer jih sušijo na lončenih strehah starih podeželskih hiš, od koder se širi vonj po poletju, soncu, morju in svobodi! In ne pozabite! Zaradi velike vsebnosti vlaknin fige delujejo rahlo odvajalno, zato suhih naenkrat ne smemo pojesti preveč.
Besedilo in fotografije: Gorazd Dominko