Kaj takrat, ko ne vemo, kako naprej?

V življenju sem se večkrat počutila povsem zbegano, ko nisem vedela kam in kako naprej, kar se mi še vedno kdaj zgodi. Pride kot nenapovedan »obisk«, ko se počutim izgubljeno, s polno glavo informacij od zunaj, kar ustvarja še večji pritisk  na to kako se odločiti. To je konkretni pokazatelj, da se potrebujem zopet »priklopiti« na svojo domačo frekvenco in najti stik s seboj.

Ljudje smo izgubljeni v poplavi različnih informacij od zunaj, kar ustvarja zmedenost.

Ljudje smo zasičeni z takšnimi in drugačnimi informacijami iz vseh vetrov. Mislimo, da zunanji akterji vedo rešitve in usmeritve, da bodo nekatere instant rešitve pomagale kar iz danes na jutri, da to kar velja za nekoga, velja za vse, da »moramo« vsi početi isto in podobno. Potem razočarano ugotavljamo, da v bezljanju sem in tja, postajamo še bolj zmedeni kot prej.

Da iščemo nasvete v zunanjem svetu, smo navajeni že od otroških let dalje, medtem, ko nas »nihče« ne uči tega, da ima vsak izmed nas svojo lastno notranjo modrost, ki ve kam in kako. Prav tako ima vsak svojo pot in intuicijo, ki ga po tej poti vodi. Toda temu pogosto ne znamo/ne želimo prisluhniti in se raje zamotimo z različnimi stvarmi, misli pa nam bezljajo sem in tja, kar ustvarja konstantno neodločnost in občutek, da smo se izgubili in ne znamo naprej. Pa smo se res?

»Umirimo« svoje misli in »umiril« se bo ves svet.

Ko ne vemo kam in kako naprej, je čas za umiritev. Ko se počutimo izgubljene, smo v bistvu zgolj izgubili stik s svojo resnico. Vse odgovore kako naprej, že imamo v sebi in telo je čudovit pokazatelj kaj je naša resnica in kaj ni, vprašanje pa je, če to želimo tudi slišati.

Če želimo, se samo vprašamo na glas, kaj pomeni neka dotična odločitev, damo roke na prsni koš in se umirimo za nekaj minut. Potem opazujemo občutke. Telo nam takoj poda intuitivne zaznave in povratne informacije. Zeleno luč za neko stvar takoj opazimo, saj je telo sproščeno, mirno in »reče« da, medtem, ko takrat, ko nekaj ni primerno za nas, telo odreagira kot v krču, naježeno, zategnjeno in odklonilno.

Pogled v prihodnost nam pokaže različne scenarije.

Drugi metodi, ki jo sama izvajam, bi lahko rekli tudi pogled v prihodnost. S pogledom v prihodnost, si pred vsako pomembno odločitvijo predstavljamo, lahko pa kar zapišemo kaj se bo zgodilo, če se bomo odločili v eno ali v drugo smer. Kaj bomo pridobili / kako se počutili, če se uresniči scenarij a in kaj, če se scenarij b. Ko opazujemo sebe in svoje občutke pri videnem ali napisanem, že vemo v katero smer iti, ker nam je en scenarij bolj všečen oziroma optimalen kot vsi drugi. Druga stvar je, če je ta scenarij tudi »lažji«. 🙂

Ohranjanje stika s seboj sproti prinese rešitve in odgovore kam ter kako naprej.

Ohranjanje stika s seboj, naj postane kar vsakodnevna rutina. Iz izkušenj mi je znano, da vsakokrat, ko sem »preveč divjala« naokrog in padla pod različne vplive, nisem imela več stika s tem kdo sem. Rešitve zase sem kot »ponorela« iskala od zunaj, vendar me je vse to bezljanje sem in tja izčrpavalo. Od takrat dalje si vsak dan vzamem čas zase, ko se v miru pogovorim z »najboljšim terapevtom« – samo seboj. 🙂

Če ne vemo kdo smo in kam gremo zna biti zelo begajoče, saj nas lahko vsak človek, ki »ima pet minut časa«, prepriča v svoje vedenje, ki pa ni nujno v redu tudi za nas. Zato je čas, da se pričnemo zavedati, da ko najbolj »norimo« in iščemo odgovore vsepovsod okrog, je pravi trenutek za to, da se umirimo in zopet pričnemo slediti svojemu lastnemu kompasu. Ta nas bo mogoče res vodil v čisto drugačno smer kot druge, je pa to gotovo najboljša smer – za nas. 🙂