Jane gleda svet izpod trepalnic (3)

Preberite še predhodna prispevka:
Jane gleda svet izpod trepalnic
Jane gleda svet izpod trepalnic (2)

Ravno ko sem brusila še zadnje tuje besede izza ekrana Darcyjevega računalnika, zazvoni telefon. Darcy. Ne vem, morda je zaznal tisti čudni most, tisto čudno povezanost med dvema človekoma, in namesto pozdrava izstrelil kot iz topa, kako mi je uspelo izbrisati nekaj podatkov. Vprašam ga, če to ugotavlja samo na slepo in na daljavo, vendar se Darcy ne da. Na drugi strani linije je kibersvet, mi pravi, tam se čuti »povezanega« s svojim računalnikom. Oprosti prosim, Darcy, mu rečem zdaj že malce jezna, čeprav sem za tvojim računalnikom, nisem izbrisala ničesar, tukaj je še vedno vsa tvoja virtualna krama. Kljub temu da je na preži za morebitno izgubo svojega neprecenljivega in dolgoletnega dela, mi ga uspe prepričati, saj sem vendarle interpretka najine zgodbe. Ko se posloviva v navideznem duhu sprave, ostajam besna še dolgo zatem.

Spomnim se še milijarde stvari, ki mi ravno v tistem momentu najedajo damske živce. Recimo: kaj sploh pomeni pisati SEO članke in zakaj so videti, kot da jih pišejo prvošolčki; zakaj so postavke »kulturnih storitev« tako nizke in moram barantati kot na kakšni tuji tržnici, medtem ko prodajam del svojega intelekta! Potem seveda zanalašč v steklenički zmanjka še šampona in si moram lase umiti v mešanici iz domače kuhinje, vmes pa odmašiti banjo, ker se njegovi kodri zopet spuščajo preko roba banje do strašljivega rogoviljenja odtoka izpod »Fračjega dola«.

Zavoljo kodrov v odtoku pomislim, da je vsega kriv Darcy, vseh tistih banalnih vsakodnevnih zadev, ob katerih se mi lasje naelektrijo in zavoljo katerih izgubljam trenutke. Pravzaprav bi ob tem lahko samo navdušeno aplavdirala. Kdor premore toliko zdravega zaupanja zgolj v tujo zmoto, bi menda moral biti skrajno samovšečen. Saj poznate to zgodbo, verjetno pa tudi tisto štorijo: nikoli ne gre za druge, vedno smo odgovorni le sami.

Če sem čisto iskreno, mi je na začetku pomladi prav malo mar, kolikokrat se motim in kolikokrat imam prav. Pred dnevi sem začela malo kulinarično manijo, ki se me poloti vsakokrat, ko prične vrt dobivati barve. V eni roki sem vihtela ajurvedske pastirske recepte, v drugi maščobno nore ideje Nigelle Lawson. Ob tem sem se samo nasmehnila izpod trepalnic, saj sem bila prepričana, da bom kaznovana po kakšnem višjem principu za takšno nemoralno združitev.

Ko tole tipkam, sem udobno zleknjena v njegovem belem naslonjaču, izza ekrana njegovega računalnika in s skledico popečenih oreškov pred sabo. Posuti so s čilijem, timijanom, kokosovim sladkorjem in okruški morske soli. Če bi tole videl, bi ga – metaforično – razneslo. Se vsaj naslednjič ne bom spraševala, od kod ti odtisi in drobtinice na njegovi prevzetni tipkovnici.

P. S. Darcy je kakšno uro kasneje sporočil, da me ljubi in da ima dovolj nepotrebnega stresa in neumnega obešanja krivde. Zvečer sta me čakala kino in večerja. Uh večni Olimp, sem dejala v zvezdnato nebo, čudna so pota ljubezenska.