Kavni bluz

Črno zeleno potiskana skodelica

Tako je torej to. Pred mano odložena črno zeleno potiskana skodelica, v njej pa bela kava. Še vedno brez sladkorja, ker še vedno čakam tisto obljubljeno vitkost in lepoto, ki sta mi jo že pred leti obljubljali moji hčeri. Edino dobro pri vsem tem pač je, da smo očitno privarčevali kar nekaj sladkorja. Ne toliko, da bi obogateli, vendar ravno dovolj, da mi sladkor v krvi ne nagaja preveč. Zdaj, če je že bila sladkana bela kava kriva za občasno nihanje sladkorja.

Mogoče – in to bom zelo stežka priznala, celo sladkornih napadov nimam več toliko. To je tisto, ko ti nekaj manjka in ti točno veš, da je tisto nekaj ali čokolada z velikimi lešniki ali točno tisti košček torte, ki sem ga en dan poprej tako radodarno podelila s sosedo. Sedaj pa bi dala vse, da bi vsaj polovičko tistega koščka dobila nazaj. No, pa ga ni in se znajdi kakor veš in znaš.

Ponavadi sem od sile začela brskati po svoji knjigi receptov, preverila sestavine, ki so bile pri roki in čas priprave. Da le ni trajalo predolgo. Ko pa kolač končno spečen, je itak zmanjkalo časa za okraševanje in vse tiste drobnarije, ki naredijo kolač prijeten tudi za oko, ne samo za želodec. Treba ga hitro preizkusiti. Ja, bo za silo. Ponavadi je prva polovica pošla takoj. Drugo polovico pa sem prijateljsko podelila s psom. Vem ja, da pesjanar nima trebušne slinavke in ne prenaša sladkanih stvari, ampak tisti pričakujoči pogled, poln upanja. Kako mu kaj odreči? Ne, nikakor nikoli nisem bila dovolj karakterja, da mu ne bi nekaj dala. Že zato, da opazovala, kako je shranil kolač za hude čase. In potem pazil, da ne bi slučajno se mačka zmotila in hodila tam naokrog.

V glavnem, pa da ne bluzim toliko, teh nihanj sladkornih, nimam več tako pogosto. Imam pa zato drugačna nihanja. Razpoloženjska. Kar se mojih družinskih članov tiče, bi očitno raje imeli moja sladkorna nihanja.  Bi vsaj pecivo bilo redno pri hiši. Tako pa jih lahko priča moja tečna in zajedljiva osebica. Ki prav išče prepir in se na koncu počutim ogoljufano, ko vsi pobegnejo nekam. Eni lovit ribe – yeeee bomo lahko non-stop ribe jedli, madonca. Drugi imajo veliko učenja. Tako ogromno, da jih cele dneve ni iz sobe. Samo na večer na brzino povedo, da pa le morajo malo v lajf, sicer se jim bo zmešalo. Pesjanar me pomilovalno pogleda, kadar se spravim nanj, mačka pa …. No, mačka je pa mačka. Ona je nad vsemi. Vzvišena in ohola. Njej pa sploh ne morem nič reči, hudirja. Preberem zadnjič, kaj vem kje že, da so za to vse krivi hormoni. Tak, da prosim lepo, nisem kriva. Vsaj ne zanalašč. Kaj pa ste me odvadili piti sladkano kavo in zdaj hormoni nadvladujejo moje telo. Pa me prenašajte potem.