Jane gleda svet izpod trepalnic – Tekači in Murakami
Tekači in Murakami
Življenje je tek na dolge proge. Maraton. Murakami to ve, pretekel je sto kilometrov naenkrat. Seveda ga ne častim zaradi tega, ker je tekač, temveč zato, ker piše debele romane. Čeprav mi nič na tem svetu ne gre bolj na živce kot debeli romani. Ko jih berem, se velikokrat zgodi, da v mislih črtam razvlečene odstavke in nepotrebna poglavja. A pravzaprav sem ravno zaradi debelih romanov pred dobrim letom začela teči. V preteklosti sem že tekla, a nikoli zaradi potrebe po pisanju. Niti zaradi tipičnih razlogov, kot sta težnja po izgubi kilogramov ali iskanje moškega za življenje na trim stezi. Tečem zato, da bom zmogla napisati kakšnih dvesto strani. Murakami ve, da je pisanje tek na dolge proge, zato ne odneha teči. In zato jaz ne odneham teči. Tečem z mojim moškim, ki tako rekoč teče že celo življenje. Med tekom ga poslušam, ko govori o službi, poslušam ga, ko govori o prijateljih, ki jih preprosto ni, poslušam ga, ko je njegov govor le nadležno brenčanje v mojih ušesih. Poslušam ga celo takrat, ko v meni za trenutek zagleda platinasto tepko. Vsi moški nekoč pridejo do te točke v življenju.
Pred časom je začela teči tudi prijateljica. Mnogim se zdi, da jo je nekaj vzpodbudilo, saj nikoli prej ni zdržala dlje časa pri enem projektu. Jaz pa vem, kaj jo žene v tek. Ostati hoče »v sedlu«, sedaj ko seksa sedemkrat na teden s tremi različnimi tipi. Morda bi bilo najbolje, so ji rekli, da se včlani v amaterski tekaški klub. Potem jo loči samo še korak od profesionalca.
Najbolj mi gredo na živce tekači, ki so zgolj meščansko diskretno zasopihani, ko imajo za sabo peti kilometer. In so videti odlično. Nepreznojeni, v čisto novih cotah dražjih blagovnih znamk in nadišavljeni s parfumom. Zakaj, k vragu, se skopaš v parfumu pred tekom? Predpostavljam, da ti tvoj pravi vonj ni niti malo blizu, zato ga moraš ubiti. Poleg parfuma na trim stezi takšne tekače prav gotovo premami organizirano tekmovanje. Čeprav se pretvarjajo, da se ne primerjajo z drugimi. Tečejo zase in zato, ker jih je na neki način zasvojilo. A vseeno rade volje plačajo 30 evrov, da smejo teči z drugimi preznojenci, ki jih z leve in desne s komolci odrivajo stran. Pravzaprav se tam komolca že ves svet. Tečejo celo ti, ki so videti smešno, celo ko hodijo.
Prijatelja, ki je v eni izmed svojih premnogih transformacij zbadljivec, sem videla danes zjutraj v trenirki. Morda bi mu morala povedati dober trač. Recimo, da je predsednik države, v kateri živi, govoril o miški neke punce. Čeprav kar malo dvomim, da bi mu bilo všeč. Glede na njegov konzervativen smisel za humor se mu ne bi zdelo sprejemljivo, če se drugi bedaki obnašajo podobno kot on. Sploh pa tisti, ki je, zaboga, predsednik in ne zgolj neki bedak s penisom! Ko bi mu to povedala, bi morda pustil prste v laseh dlje časa kot običajno in prenehal buljiti v ekran telefona. Kodrolasci to očitno počnejo, prste imajo ves čas v laseh. Kot da ni že dovolj grda razvada, da v družbi brskaš po telefonu za novo glasbo. Bil je v trenirki in rekel, da je tekel 40 minut. Sprva sem mislila, da gre le za novo potegavščino, zaradi katere se bo zopet smejal prav bedasto, saj je po njegovem tako ali tako ne bom razumela, ko pa ne bom aplavdirala njegovemu cestnemu humorju. A zatrjeval je, da teče, ker želi shujšati. Seveda teče s slušalkami v ušesih, z glasbo v glavi. Kot da narava ni dovolj zgovorna sama po sebi. Vendar s slušalkami v ušesih vsaj ni zbadljivec in v njem se je končno osmislil tekaški kliše – hujšanje.
Nekaj dni nazaj sem v nekem članku prebrala, da so tekačice sanjske življenjske sopotnice. Vedno razumevajoče, nikoli obupavajoče ali tarnajoče, zmožne vsega in svašta in še več. Pa seveda ženske z najlepšo zadnjico. Čeprav so laži, bom tekla. Pisanje je tek na dolge proge.