Ideja za branje: Potujoči utrinki

Maja letos je pri založbi Pivec izšla knjiga z naslovom Potujoči utrinki. Udeležila sem se njene (prve) predstavitve, ki se je odvila na 11. dnevu Mariborske knjižnice v Račah. Knjigo sem na licu mesta kupila in jo prebrala v le dveh zamahih. Nato sem se lotila pisanja prispevka, ki ga ravnokar berete. Moj namen je bil, vsem branja željnim, knjigo Potujoči utrinki avtorice Ksenije Trs, priporočiti kot nalašč za počitniško branje, saj so utrinki ravno pravšnje dimenzije za branje na plaži, ob kozarcu osvežilne pijače.

A sem se ustavila in se, tako kot sem to naredila po prebranem avtoričinem knjižnem prvencu Kdo se boji črnega moža?, odločila vsebino prespati. Zdelo se mi je, da ne morem napisati suverene ocene dela, saj sem pod vplivom mavrične palete najmočnejših čustev, tako prebranega kot same predstavitve knjige, ki je bila mimogrede čudovita. Naj le omenim, da so zraven avtorice na predstavitvi sodelovali tudi dolgoletna direktorica Mariborske knjižnice in avtorica uvodnika Dragica Turjak, direktorica in odgovorna urednica Založbe Pivec Milena Pivec, avtorica spremne besede dr. Silva Novljan, ki je starosta knjižničarstva v Sloveniji in Stane Kocutar, ki je predstavitev povezoval.

Kar naenkrat je poletje pri repu, v meni pa še kar živijo pisane barve iz taiste mavrice. Ko sem razmišljala, koliko spanca še potrebujem, da bom lahko dokončala prispevek, me je nenadoma prešinilo, da o knjigi Potujoči utrinki ne bom zmogla nikoli podati objektivne ocene iz vsaj treh razlogov:

1. Pisateljico sem imela čast spoznati na bibliobusu, saj sem bila tudi sama uporabnica potujoče knjižnice, kjer sem se vedno počutila kot da sem točno tam, kjer moram biti. Za ta občutek dobrodošlice in domačnosti v knjižnici na kolesih, gre zahvala knjižničarjema Kseniji in Alešu. Ker jima je to uspevalo s tako lahkoto, ju občudujem in cenim.
2. Prebrala sem avtoričino prvo knjigo Kdo se boji črnega moža? in jo zaradi tega občudujem in cenim še bolj. (Če še niste, preberite!)
3. V knjigi je utrinek, ki ga ne morem prebrati, brez da bi se mi zatresel glas in brez da bi mi črke pred očmi zaplesale v potočku, ki tam izvira. Utrinek z naslovom »Iva, ki ima učke po atiju« ni žalosten in ni pretresljiv, je preprosto otroški in prijeten, takšen, ki naključnemu bralcu privabi nasmeh na obraz. A v meni, zraven nasmeha seveda, budi še vse kaj drugega. Predvsem ponos, ko introvertirana punčka dela prve korake v samostojnost ravno po stopnicah bibliobusa. Deklič iz naslova utrinka je namreč dobil učke po mojem možu.

Iz naštetih razlogov vam torej nič kaj objektivno predstavljam knjigo, ki jo enostavno morate prebrati. Že zato, ker to ni čisto običajna knjiga, saj se v njej prepleta in dogaja veliko več kot v vseh proznih delih, ki sem jih kadarkoli prebrala.

O knjigi Potujoči utrinki

V knjigi se boste seznanili z zgodovino potujočega knjižničarstva, kdaj in s kom se je začelo in kako se je nadaljevalo do leta 1973, ko je na pot krenil prvi bibliobus v Sloveniji. Mimogrede, danes se po naših krajih vozi srečnih trinajst potujočih knjižnic, ki skupno stojijo na 834 postajališčih v 85 občinah!

Spoznali boste, da potujoči knjižničarji niso le tisti, ki se s posebnim avtobusom pripeljejo na postajo in vam izposodijo knjige. So mnogo več in njihovo delo zajema segmente, na katere sploh niste pomislili. So tisti, ki neustrašno sedejo v vozilo in dobro-voljno  premagujejo vse (ekstremne) vremenske razmere, higienske izzive zaradi narave dela, fizične obremenitve, izobražujejo in navdihujejo tako mlade kot tiste malo starejše, svetujejo, bodrijo, prijateljujejo, delijo nasmehe in objeme… So resnično posebna vrsta ljudi, govorim iz lastnih izkušenj. In potem je tukaj še njihov boj o vrednotenju dela, ki ga tako zavzeto opravljajo.

Izvedeli boste o mednarodnem povezovanju in prijateljevanju »potujočnikov«, kot si sami radi rečejo ter o socialnih omrežjih, ki v njihovih rokah povezujejo še bolj.

In brali boste, meni osebno najljubši del v knjigi, potujoče utrinke. Avtorica v smiselno in lahkotno zapisanih prigodah, ki jih je doživela v potujoči knjižnici, ne samo približala bralcu delo potujočega knjižničarja, temveč tudi odpira okno v srca ljudi. Utrinkom se boste nasmejali, z glavnimi akterji zgodbic čutili ponos in hrepenenje ter tudi potočili solzo ali dve. Ni potrebno posebej poudariti, da so zgodbe resnične. In so tudi to, kar potujoči knjižničarji so in kaj delajo in koliko bralcem pomenijo.

Tudi senco, ki je padla na bibliobus, tako kot na ves svet, je avtorica predstavila na svoj način. Zatem vas bodo v svoje misli spustili še uporabniki potujoče knjižnice, ki pišejo o tem, kaj jim bibliobus (in knjižničarji na njem!) pomeni/jo. Morda v tem poglavju prepoznate (še) katero ime 😉.

O avtorici

Kdo je Ksenija Trs, ki je glavni krivec za knjigo Potujoči utrinki? Je Ženska mnogih talentov! Med drugim je predana knjižničarka »potujočnica« že od leta 1992 in da je res s srcem pri stvari, vsekakor priča dejstvo, da je prejemnica Čopovega priznanja za leto 2021. Čopovo priznanje je državna nagrada za izjemne uspehe na področju knjižničarstva, ki so širšega družbenega pomena in prispevajo k napredku knjižničarske stroke.

Namesto zaključka (saj je ta šele začetek)

Knjiga Potujoči utrinki res ni čisto navadna knjiga. Je nekaj posebnega! Predlagam vam, da jo vzamete v roke in se o njeni posebnosti prepričate sami.

Dovolite mi, da sklenem s pomočjo besed Staneta Kocutar: »Bibliobus Mariborske potujoče knjižnice je zaznamoval Ksenijo Trs. Za vse lepe urice, tegobe in nevihte, vročino in mraz se mu je oddolžila s Potujočimi utrinki…« (str. 231).

Že res, da je bibliobus zaznamoval Ksenijo Trs, vendar je tudi ona zaznamovala njega! In upam, da se ji nikoli ne bo nehal oddolževati…