Jane gleda svet izpod trepalnic – Sovražni govor
Sovražni govor
Pridejo dnevi, ki te potrejo malce bolj kot običajno. Včasih je kriva razmazana šminka, za katero ti spet nobeden ni povedal, da se je zmaličila, še preden ste sploh dobili večerjo. Ali pa morda kakšna nova politična finta, ki je nikakor ne moreš zastopiti, pa čeravno nisi blondinka. Imam še kup podobnih banalnih prigod na zalogi, ki jih vse ženske znamo umestiti nekam med menstrualni koledarček in lunino meno, ampak moja žalost tokrat ni žalost preprostega dekleta, ki je želelo samo poljub pod mesečino. Tokrat me daje nekaj, kar ne pripada le meni. Mirne volje lahko to nekaj imenujem kolektivna žalost. Za menoj je že cel dan jokanja, mika me, da bi zakričala v luno kot volkovi, ampak imam pač to grdo razvado, da dogodke predelam šele, ko jih zapišem.
Kim Kardashian in Chuck Norris
Zjutraj me je čakalo nekaj pisanja in ob živem krstu si nisem predstavljala, da bom čez nekaj minut jokala tiho in trpeče kot Pepelka, ko je sedela pri ognjišču, vsa v sajah, in prebirala lečo iz pepela. Toda ker je eden izmed jutranjih ritualov namenjen tudi pregledu dogodkov, sem se po nekaj minutah že izgubljala po svetovnem spletu. Vedela sem, da ne smem, pa sem le pritisnila na tisti link, ki vodi do tiste spletne strani, ki razgalja človeške obraze. Brez skrbi, ni pornografija, čeprav funkcionira dokaj podobno, in sicer: ko daš, pač daš, podarjeni (ne)dolžnosti se kakopak ne gleda v zobe. Ko si že ves od moške pene in te pelje na večerjo – on v anzugu, ti v lakastih škornjih -, pa ja ne moreš reči, sori, lover, čutila sem prevelik pritisk tvojega oneta, pričakuj poziv s sodišča. Medtem pa je bilo že vse posneto, prišel je snemalec iz Črne gore in zmontiral profesionalne posnetke, na katerih ti izgledaš kot Kim Kardashian, on pa kot Chuck Norris. In ti bi si hotela zdaj premisliti. Jao, malo morgen, ti bo rekel veliki lover, ti sploh veš, koga si zajahala? Bejbi, mi se gremo pravi posel, Sicilijance pojemo za zajtrk! In ti boš odšla s povešenim nosom in lakastimi škornji. Ko se ti bo nekje na pločniku odlomila peta, nekje med tretjo in peto uro zjutraj, boš jokala in se zaklinjala, da nikdar več ne stopi vate penis! A ko se ti bo odlomila peta, nekje med tretjo in peto uro zjutraj, bodo zunaj sami ta temni. Ta temni z velikimi, ti bo šlo skozi misli. Takrat bo noč s Chuckom Norrisom in Črnogorcem uvertura v pustolovščino tvojega razvrata.
Facebook podpihovalci sovražnosti
Podobno kot v pornografski epizodi, ko poskusiš enkrat, ne moreš več odnehati, se dogaja z lastniki tistih obrazov, ki po socialnem omrežju ne znajo odnehati širiti sovražne govorice. Celo facebook komentarji se navkljub svoji fluidnosti nekje beležijo. Facebook podpihovalcem sovražnosti je bilo nekoč že žal za besede, tako kot je bilo žal tebi za tisti seks s Chuckom Norrisom, pa vendarle ne znaš odnehati.
Tako sem torej pristala na tisti strani, ki besedam daje obraze. Jokala sem, njihove globoke rane so me iskreno prizadele. Dokler ne bomo vzpostavili občutka povezanosti – med notranjim in zunanjim, med stisko v svetu z lastno stisko (naj bo v srcu ali glavi, navsezadnje se vse končuje pri izvoru) -, bo uničevanje za zmeraj del našega vsakdana. Uničevanje na vseh ravneh bivanja. Res smo sprevržena, bolna družba – in s tem se je treba soočiti. Soočiti se z mrakom v sebi. Krpati otroške razpoke in celiti globoke rane. Verjamem, da smo morali priti do roba, tako kot se je za bisere treba potopiti v resnične globine. Toda mar ni sramotno početje za tako velike državljane sveta, tega sveta, ki je izvalil egiptovske piramide, granatna jabolka, cvetoče češnje, tiskano besedo, Trubarja, Teslo … da znova in znova podoživljamo preteklost, o kateri so tolikokrat pisali, da se naj ne bi nikoli več ponovila? A menda smo tako zelo narobe ponotranjili te misli. Bomo obstali kot civilizacija ali nas bodo pomorile lastne besede, lastna orožja, lastna borba za prevlado, lastni napuh in predvsem izrojeni občutek za tisto edino, čemur oziroma komur v resnici pripadamo – SEBI.
Naslednjič bom mogoče vseeno raje gledala pornografijo. Vsaj jokala ne bom.