Izzivanje usode ali naivnost?

Ne bom začela te zgodbe kot začetek neke pravljice, ki se vedno konča “živela sta srečno do konca svojih dni”, ne kot izmišljena zgodba, ampak resnična zgodba Leone.

Utrujena

Bila sem že nekaj mesecev utrujena od dogajanja v mojem življenju. Umirjeno, urejeno življenje se je sesulo. A živeti je bilo potrebno naprej. Danes se nasmehnem, koliko pomoči iščemo v naši preljubi tehnologiji. Tudi jaz sem preko interneta spoznala prijatelja. V začetku seveda kratki pogovori, spoznavanje in še zaveš se ne, kako hitro se lahko čustva prebudijo. Skype, da lahko gledaš sogovornika, je zame zelo pomembno. Lažje se spoznaš, kolikor se pač lahko. Sem zelo zaupljiva in verjamem svojim občutkom. Res pa je, da razočaran, osamljen človek morda ne razmišlja realno in so lahko njegove odločitve napačne.

Dotaknjena

Kar nekaj mesecev sva kontaktirala, se spoznavala in počasi mi ni bilo več dovolj, da se vidiva le nekajkrat na teden, potreba je bila vedno večja in večja. Bil je čas dopustov in povabil me je, da naj moj dopust preživim z njim v njegovi državi. Je zelo turistična, zelo obiskana tudi od Slovencev, a za nekatere zelo nevarna, Turčija. Naše kulture se zelo razlikujejo, a mene to ni motilo. V mislih sem se nasmehnila svojemu vprašanju, Leona si se morda zaljubila???

Vedno bolj sem razmišljala o tem, da sprejmem njegovo povabilo. Zakaj pa ne? Deset dni na morju, deset dni stran od problemov, si to res želim? Odgovora nisem dolgo iskala. Preko agencije sem rezervirala povratno letalsko karto, vse ostalo je bila najina domena. Pa tudi kraj sem izbrala jaz. Niti za trenutek nisem pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Veliko lažje mi je bilo, ker me je podpirala moja hčerka in nekateri sorodniki, čeprav z veliko mero strahu. Na internetu sem poiskala, kje je možno prenočiti, da se bova skupaj lažje odločila, kje bova preživela najino prvo srečanje.

Altan

Naj predstavim še njega za lažje razumevanje te zgodbe. Altan, profesionalni nogometaš, kar pa ni bila njegova edina profesija. Na Skypu sem spoznala njegove starše, očeta in mater ter brata. Vsi zelo prijazni in veselili so se mojega obiska. Brat je imel svoj bend in včasih sem lahko poslušala njegovo zvrst glasbe. Seveda turško, a v modernejši izvedbi zelo prijetno za uho. Zdelo se mi je, da je zelo napredna družina, da je tisto o suženjstvu žensk, izkoriščanju in podrejenosti moškemu le zgodovina. Vse se mi je zdelo čisto preprosto in iskreno. Izbira kraja mojega dopusta je bila zelo oddaljena od njegovega bivanja, zato je tudi on moral pripotovati z letalom.

Letalo

Prišel je čas odhoda. Mojim sem morala obljubiti, da bomo ves čas na zvezi preko telefona, interneta in pomirjeni smo se poslovili. A nekje v globini mojega spomina še danes vidim zaskrbljen obraz moje hčerke. Pot ni bila dolga, le približno tri ure in pol leta, to bo minilo zelo hitro. Na letalu ni bilo nič nenavadnega, saj sem prepotovala veliko sveta, a nikoli sama. Malo nervozno sem se počutila tik pred pristankom. Prvič sem pomislila , kakšno bo najino srečanje v živo. Bom presenečena, razočarana, bo presenečen on? V živo bo verjetno drugače.

Turčija

Pristali smo. Ko sem uredila vse potrebne formalnosti in stopila v avlo, mi je srce razbijalo kot noro. Sem morda v podzavesti čutila strah, ki si ga nisem priznala? Nisem prav dojela, zakaj. Veliko ljudi, veliko radovednih pogledov. V pričakovanju, da ga bom kmalu zagledala, sem se tu in tam nasmehnila kakšnemu prijaznemu gospodu. Oh, saj ga lahko pokličem po telefonu, da se ne bova predolgo iskala.

Kličem … tišina, ne zvoni , telefon molči. Pokličem še nekajkrat, tišina. Altan, kje si? Moje oči so begale okrog, srce mi je noro utripalo. Ljudje so me začudeno gledali, saj je bil moj obraz vidno prestrašen. Počasi so se ljudje razšli, tu in tam še kakšen čakajoči na taksi in seveda delavci letališča. Skoraj bi se sesedla, nisem še dojela, da se je zgodilo ravno to, na kar nisem niti pomislila. Morda je gneča na cesti, saj nisem točno vedela, na katero letališče prileti in kako pride do sem. Spreletelo je moje možgane … se nisva prav razumela …morda … iskala sem odgovor na vprašanje, nisem si hotela priznati, da ga ni. Začelo se je mračiti, kličem ponovno in znova, a zdaj sem spoznala, da ga ne bo.

Taksi

Hello, taxi, taxi …seveda, ponujali so prevoz. Kot v sanjah sem spremljala dogajanje, a se je bilo potrebno prebuditi v realnost. Kako prav so mi prišli naslovi hotelov, kako prav. Spustila se je noč in pokazala sem taksistu kraj in hotel, kamor naj me odpelje. Bilo je zelo daleč, eno uro vožnje, mi pove. Prešinilo me je, a nisem imela izbire. Da, peljite me, sedla sem v taksi ter molče v sebi premlevala in iskala odgovore . Zdaj me je bilo strah tudi taksista. Nekajkrat je načel pogovor, a je kmalu spoznal, da želim mir. Zdelo se mi je, da se voziva celo večnost. Ura se je bližala enajsti ponoči in končno je ustavil v zelo ozki ulici pred enim hotelom.

Hotel

Ulica je bila polna ljudi, turistov. Oddahnila sem si vsaj glede varnosti. Zaželel mi je srečo in odpeljal. Prijeten majhen hotel na prvi pogled. Polno ljudi, niti ene proste mize. Stojim ob strani, da ne motim ljudi in čakam. Utrujena, razočarana in zaskrbljena. Vsaj tu sem na varnem, jutri bo vse lažje, sem se tolažila. Pristopi k meni prijazen moški in me vpraša, kaj želim. Še prej pa me vpraša, od kod sem. Pove mi, da je lastnik hotela in ko mu povem od kod sem, spregovori hrvaško. Kakšno olajšanje, vsaj s sporazumevanjem ne bo težav. Prenočišče potrebujem. Odkima , »žao mi je dušo sve je puno.« Moje razočaranje je bilo očitno in je hitro dodal, »čekaj ovde, u blizini ima moj prijatelj hotel i naći ćemo sobu, ne brini« in je odvihral. Želela sem samo sobo, da se lahko umijem, preoblečem in naspim. Če bo to sploh mogoče.

Hitro se vrne in že njegov obraz mi je povedal, da ima prosto sobo. Šel je z menoj in me predstavil lastniku. Zahvalila sem se mu in želela, da se še vidimo. »Sutra želim vidjeti osmijeh na tvom licu,« še doda in odide. “Ime mi je ZENEL,” mi seže v roko, “in sem lastnik hotela.” “Potrebuješ sobo,” me je vprašal in se nasmehnil. “Moje ime je Leona,” zašepetam. Bila sem na koncu z živci. Lastnik je bil moški srednjih let, na videz prijazen in lahko sem hitro vse uredila. Preden pa sem odšla v sobo, mi je ponudil pijačo. Samo nasmehnila sem se in odšla. Prijetna sobica, ravno prav velika in čista. Ko sem se malo uredila, sem poskusila zaspati, a je bilo nemogoče.

Večer

Zunaj je bilo zelo živahno, slišala se je prijetna glasba. Ne bom zaspala. Oblekla sem se in šla na pijačo. Živahnost ljudi me je malo sprostila in počutila sem se bolje.

A lahko prisedem? Ozrem se, ja, seveda, lastnik hotela. Lepo, da si prišla, saj vem, da ni miru in ni mogoče spati. Pokimala sem in kar dolgo sva kramljala. Zaupala sem mu, kaj se mi je zgodilo in zdaj je razumel, zakaj so moje oči tako žalostne, saj me je to kar naprej spraševal.

Vsako noč grem poslušat v bližnji hotel prijetno glasbo, se mi pridružiš? Pozabila boš malo na to, kar se je zgodilo in ne boj se, nič ne zahtevam. Šla sem, samo nekaj minut stran od našega hotela. Že sem slišala nežno, romantično glasbo. Ljudje so ga pozdravljali, dobro ga poznajo. Prijazni natakar nama je ponudil prijeten kotiček kjer je bilo možno spremljati vso dogajanje. Tudi plesali so. Naročil je nekaj malega za prigrizek in pol litra dobrega vina. Zelo se je trudil, da bi se malo sprostila. Nekajkrat me je skušal objeti okrog ramen a sem se spretno izmuznila. Ni mi bilo prijetno.

Nič nočem, le povem ti, da si mi zelo všeč, lahko bi ostala kar pri meni. Zdrznila sem se in res sem se počutila zelo nelagodno. Oh, zakaj sem sprejela povabilo. Še nekajkrat se je dotaknil moje roke, kot da je bilo nehote, a ko je videl, da sem jo hitro odmaknila, je dojel, ni več poskušal. Leona, želel bi vsaj en ples, prosim. Niso plesali objeti, nekakšno kolo in sva šla. Na moje presenečenje sem se počutila bolje. Bil je zelo vesel, posebno, ker sem se tudi jaz malo sprostila. Kmalu sva se odločila, da greva in tako se je končal moj prvi večer. Želel mi je lahko noč in še dodal, Leona, nič ne zameri . Poslovila sva se in bilo mi je malo težko, da sem bila tako hladna.

Jutro

Noč je minila, saj sem šla spat skoraj zjutraj. Sploh ne vem o čem sem razmišljala, niti kdaj sem zaspala. Nakazoval se je lep, vroč dan. Obsedela sem na postelji in nisem vedela, kaj bi počela.

Poklicala sem hčerko in se razveselila njenega glasu. Takoj je vedela, da je nekaj narobe. Nisem mogla skriti tesnobe in žalosti, ki ju je bilo moč razbrati iz mojega glasu. Kaj je narobe, mami?? Želela sem ji povedati, morala sem vse to razočaranje, žalost dati iz sebe, potrebovala sem jo. Ko sem ji na kratko povedala, mi je svetovala, mami sprejmi situacijo takšno kot je, poskušaj uživati v raziskovanju kraja, kjer si. Kopaj se in izkoristi čas, ki ga imaš, a pazi nase. Toplo mi je bilo pri srcu, ker sem vedela, da mi želi samo dobro. Hvala, ljubljena hčerka, hvala, ker te imam. Žal mi je bilo, da tega nisem povedala na glas, srce je govorilo.

Pozajtrkovala sem ob opazovanju turistov, ki so bili tukaj, mimoidočih, poslušala sem veselo kramljanje in nekako pozabila nase. Zelo prijazen mlad par je delal v kuhinji in smo se kar hitro spoprijateljili. Dobro jutro, kako si spala, me je ogovoril lastnik hotela. Dobro jutro, sem odgovorila in se skušala malo nasmehniti. Vem, bil je to zaigran nasmeh a dobro, da je sploh bil.

Kaj bova naredila danes, si ga že poskusila poklicati? Odkimala sem, saj sem se bala, da bo telefon še naprej molčal. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj naj še pričakujem. Predlagal mi je, da ga pokliče on z njegovega telefona, morda je z mojim kaj narobe. Nisem imela nič proti, poklical je, a se tudi na njegov klic ni odzval. Poskusi na internetu. Peljal me je v svojo pisarno, mi odprl internet in Skype. Hitro sem pregledala moj mail ali je kakšno njegovo sporočilo, nič ni bilo. Tudi na Skypu ne. Ponovno veliko razočaranje.

Nekje v sebi sem se odločala ali ostati ali oditi domov. Dvom, da se mi bo uspelo sprostiti, je bil velik, a po drugi strani pa sem vedela, da ima hčerka prav.

Morala bom izkoristiti, doživeti dopust čisto drugače in to sem povedala tudi lastniku hotela. Razveselil se je in mi predlagal, da mi lahko dela družbo, če to želim. Lahko ti pa predstavim prijatelja, ki ti bo delal družbo, a ne skrbi, dober in pošten fant je. Res ni dobro, da si sama, je še na glas razmišljal, ker te bodo preveč nadlegovali. Nisem odgovorila, a vem, da je razumel, da potrebujem čas, da se odločim. Šla sem malo po ulici, veliko ponudbe razno raznih izdelkov in veliko ogovarjanja moških, povabil na pijačo, ponujanja družbe. Ja , res si tarča, ker si sama.

Klic

Še vedno me je lastnik hotela sicer zelo obzirno nagovarjal, naj ostanem pri njem. Ne iščem moškega, sem mu resno odgovorila in vesela sem bila, da je to sprejel in želel je, da sva prijatelja. Leona, želim ti pomagati, želim, da tvoj dopust tukaj ne bo nekaj najslabšega, kar si doživela, je še dodal. Moj nasmeh mu je povedal, da mu verjamem. Moram po opravkih, se vidiva, je še dodal in odšel.

Pila sem kavico, se zamotila z dogajanjem na ulici, ko zagledam, da Zenel teče k meni. V roki ima mobitel in mi pove »Leona, govoril sem z Altanom, potuje. Pravi, da ni dobil letalske karte in se vozi z avtobusom že drugi dan. Zjutraj okrog devete ure bo tukaj.«

Samo gledala sem ga kot da mu ne verjamem. Leona, zakaj molčiš? Kot da nisem dojela, kaj mi govori, sem končno le vprašala, je to res? Res, Leona, res je, in zdelo se mi je, da me je želel pobožati po laseh, a si je premislil. Poklical bo še, je še dodal in odšel.

Sedaj čutim neko otopelost, tesnobo. Kaj je zdaj s teboj, Leona, sem se vprašala. Kot da sem mu zamerila to dogajanje, kakor da se nisem veselila, da pride, nisem razumela tega občutka. Strah me je bilo, kako ga bom sprejela, hladno, neosebno in še in še vprašanj, na katera si nisem znala odgovoriti.

Plačala sem kavico, izmenjala nekaj besed z mojima novima prijateljema iz kuhinje, Lino in Mirzo in šla na sprehod. Želela sem videti in čutiti dogajanje okrog sebe, a ni bilo lahko.

Kmalu sem se vrnila, šla v sobo in pisala, pisala, kot da bi želela izbrisati vso žalost iz mojega srca. Zvečer sva zopet malo posedela skupaj z lastnikom hotela in predlagal mi je, da naj poslušam Altana, kaj se je dogajalo in naj ga ne obsojam prehitro. Večer je minil hitro in želela sem biti naspana za jutrišnji dan.

Snidenje

Jutro, sonce že pripeka in čutim nekakšen mir v mojem srcu. Vendarle obstaja nekakšna razlaga za vse te dogodke. Prvič sem pomislila, kako se počuti on, kaj vse je on doživel, da se je naše srečanje tako zapletlo. Želela sem vedeti resnico, pa ni pomembno, kakšna bo. Uredila sem se in šla na zajtrk. Ura je bila 8 in ob 9. uri naj bi prišel. Spet se mi je pridružil lastnik hotela in mi povedal, da je poklical in mu na kratko razložil in da upa, da bom razumela. Predvsem ga je zanimalo, kako se počutim jaz. Ljudje so po zajtrku kmalu odšli vsak na svojo stran, eni na kopanje, drugi na kakšen sprehod in ostala sem skoraj sama. Bilo mi je kar prav, da ni veliko ljudi, saj nisem razumela miru, ki se je naselil v moje srce. Mir, neko spokojnost sem čutila. Nisem jasno vedela, kaj to pomeni, a sem ga pričakovala.

15 minut do devetih. Prišel naj bi s taksijem. Ozirala sem se okrog, ja, pričakovala sem ga. In zagledala sem taksi, ki je ustavil nedaleč od hotela. Je prišel s tem? Zagledala sem ga. S potovalko v roki se je oziral naokrog in me iskal? Ni vedel točno kje bom, a počasi se je približeval. Njegov korak je bil počasen, kot da bi ga bilo strah najinega srečanja. Vstala sem in naredila nekaj korakov proti njemu. Ustavil se je in zdelo se mi je, kot da se mi z žalostjo v očeh opravičuje. Pozdrav je bil kot šepet, nekaj časa sva obstala brez besed, a vendar je spregovoril. Pozdravljena, Leona, objel me je in zajokal. Oprosti, oprosti za vse, vse se je podrlo , nisem mogel drugače. Tudi v mojih očeh so bile solze. Zazdel se mi je tako majhen, utrujen. Zasmilil se mi je in vedela sem, da ne bo iskal izgovorov, da bi me potolažil.

Sedla sva za mizo in naročila pijačo. Dolgo časa ni stekel pogovor med nama, sproščenost , ki sem jo čutila v pogovorih na Skypu, se je izgubila. Za nekaj časa sva bila vsak v svojih mislih, a vedela sem, da je potrebno ta molk prekiniti. Začela sem z čisto preprostim pogovorom, ki nama ni bil tuj in tako sva se oba sprostila. Kaj sem čutila? Veselje, da je prišel? Da, bila sem vesela.

Njegove oči so dobile lesk, ki sem ga poznala, njegov nasmeh je bil prijeten in iskren. Da, bil je on, takšen, kot sem ga poznala.