Prijateljica

Kupujemo raznorazne knjige, kuharice in priročnike, malo je takšnih ljudi ki bi kupili priročnik o odnosih med ljudmi, ki so vse bolj komplicirani. Kolikokrat rečemo za nekoga, da rabi knjigo o bontonu, malokdaj pa slišimo, da nekdo rabi knjigo o odnosih, v mojem primeru, med prijatelji.

Po preteklem dogodku sem bila najprej razočarana, kasneje jezna, sedaj niti sama ne vem več, kaj občutim. Vem samo, da sem ostala brez dolgoletne prijateljice, kateri sem neizmerno zaupala. Kako se nositi s tem, da te je prijateljica, s katero sta odraščali, izdala. Naredila je napako. Čeprav ve, da je kriva in čeprav sem bila pripravljena na pogovor, napako kljub dokazom zanika.

Uh, kolikokrat sem v življenju delala napake. Ali sem jih priznala? Seveda jih nisem, rabila sem kar nekaj časa, da sem si priznala. Zakaj pa potem od prijateljice pričakujem priznanje, da ni ravnala prav? Zato, ker od prijateljice pričakujemo iskrenost, ker se ji odpremo, ji zaupamo bolj kot partnerju. Prijateljica nas pozna v dušo, zaupamo ji vse svoje skrite želje, strahove in dogodke, pomembne in nepomembne, posluša nas in razume, tudi kadar nimamo prav. K njej se zatekamo po še tako bizarne nasvete. Zato obstajajo prijateljice. Sedaj se sprašujem! Koliko je vredno prijateljstvo, ali sploh ima ceno? Dolgoletno prijateljstvo je manj vredno, kot pa priznanje lastne napake. Pa daj, no, draga prijateljica, saj nisi političarka ali kakšna naduta uradna oseba, ti ne priznavajo napak. Od njih pričakujemo in navajeni smo, da nas lažejo in da so z nami samo navidezno prijazni, zazri se v sebe in videla boš, da nisi takšna.

Imam veliko znancev, od katerih pričakujem prijetno kramljanje o vsakdanjih stvareh ter prijetna druženja. Marsikdaj rečem za nekoga, da se je spremenil kot oseba ali pa da ga sploh nisem poznala, čeprav je moj znanec že mnoga leta. Na vse to samo odmahnem z roko, pa kaj, je pač tako. In spet sem pri vprašanju. Kako se nositi s tem da se tebi draga oseba spremeni, kakšen klik se ji je zgodil v glavi, da potepta leta prijateljstva? Kaj pa, če sem se spremenila jaz?

Sama na vsa ta vprašanja odgovorov ne bom našla. Prepričana sem, da tudi moja prijateljica rabi, tako kot nekoč jaz, čas, da prizna napako. Še vedno jo imam rada in upam, da se bova nekega dne o tem pogovorili in nasmejali. Takrat jo bom objela in ji vse oprostila. Saj za to pa so prijateljice.