Reciklirana oblačila?
Živimo v časih, ko so vsa oblačila, ne glede na trgovino, kjer nakupujemo, označena z “Made in … nekje na vzhodu. In če imaš fanta, ki ti vedno, ko prineseš domov kaj od zgoraj omenjenega, začne z zgodbo: “Predstavljaj si, kako mali Kitajček živi, jé, spi in dela v tovarni, ima vse zguljene roke in žalostno šiva. Zraven tega se zaradi poceni delovne sile z vzhoda zapirajo tovarne pri nas, v Sloveniji in ogromno ljudi tako ostane brez zaposlitve…”
Kako naj potem še podpiram dejavnosti, ki tako negativno vplivajo na svet? “Prav,” sem se odločila, “kupovala bom le še to, kar je izdelano v Evropi. Tu so standardi drugačni in ljudi ne morejo tako izkoriščati.” Ampak kako? Nemogoče je kupiti, ali pa traja zelo dolgo, da najdeš, kakršenkoli izdelek, ki ni izdelan nekje na vzhodu… “Kaj pa sedaj?” Poskusila sem drugače.
Ker sem kreativna, znam šivati in imam šivalni stroj, sem se odločila, da bom oblačila začela izdelovati sama. Khm, to je lažje reči, kot pa narediti! Šivam že od nekdaj, učila me je mama, najprej sem znala skrajšati hlače, zarobiti krilo, pokrpati delovno obleko, nato sem že znala zamenjati zadrgo… Pa sem si rekla, zakaj ne bi zašila hlač. Kakšne so bile? Ne vprašaj, šivi nikakor niso želeli pasti ravno po nogi, ampak so se trmasto ovijali okrog in okrog, ko sem se usedla, je zaškripalo in … počilo. No prve hlače niso bile uporabne, zašila pa sem nekaj majic, ki sem jih celo nosila, takrat še v srednjo šolo.
Kako reciklirati oblačila sem vprašala strica Googla
Potem pa sem nekega dne strica Googla vprašala, ali mi zna povedati, kako preveliko majico zmanjšam tako, da mi bo prav. In sem odkrila… zaklad! V ZDA je očitno izredno popularno nakupovanje v t.i. thrift store, to so trgovine z rabljenimi oblačili, nato pa nakupljeno doma obdelati. “Vau,” sem si mislila, “to bi pa jaz tudi znala!” In sem poskusila. Ugotovila sem, da je v mestu več trgovin, kjer lahko kupim rabljena oblačila. In sem šla pogledat. Bilo je poletje, zato sem se odločila, da bom najprej preizkusila predelati kakšno obleko. Imela sem srečo, saj sem ravno naletela na akcijo: Vse po 1 €. Tako sem kupila nekaj oblek, trgovka me je opozorila, da so mi najverjetneje prevelike. In sem ji povedala, da jih bom predelala. Malo me je pisano gledala, kaj bom pa jaz z njimi počela, jaz pa sem vsa navdušena šla domov in se lotila dela. Rezultat se vidi na spodnjih fotografijah: prej – po tistem. Celo v javnost sem šla. In nihče me ni čudno gledal. In, da je to obleka za 1 €! Edini Kitajček z oguljenimi prsti sem bila jaz, ampak nad rezultatom sem bila navdušena!
Kako je šlo naprej? Še vedno kaj kupim, kjer piše “Made in … nekje na vzhodu”. Predvsem, dokler se ne bom naučila, kako zašiti hlače. Potem pa… kdo ve?