Z dojenčkom v Buenos Airesu

Otroci vsekakor naj ne bi bili razlog popolni odpovedi daljšim potovanjem. Potovanja z otroki vseh starosti so lahko prav zabavna in nepozabna izkušnja. Pomembno je le, da upoštevamo otrokove potrebe. To smo spoznali tudi med dvomesečnim potepanjem po Argentini. Čilu in Urugvaju, kamor sva se z ženo Marijo odpravila v družbi polletne hčerke Tanite. Dojenčica je pot prestala brez posebnih problemov. Še več, bila je videti bolj zadovoljna in zdrava, kot po vrnitvi domov … Tokrat predstavljam nekaj utrinkov iz našega spoznavanja Argentinske prestolnice.

Slikovite podobe La Boce.

Hotelske težave

Soba z veliko zakonsko posteljo mi je ugajala. Še posebno, ker je bila svetla, velik balkon pa je obetal razgled na promenadno ulico, ki se je vila nekje spodaj. In tudi cena je bila kar sprejemljiva.

»Soba mi je všeč, čez kakšno uro pridemo. Vsi trije!«

»Kako trije? Soba je za dva!«

»Ja, dojenčka imava. Saj ne potrebuje svoje postelje …«

»To pa ne bo šlo! Po predpisih mora imeti vsak svojo posteljo in danes nimam na voljo prav nobene triposteljne sobe,« je začel mencati koščeni receptor malega hotela. Tole z dojenčkom ga je očitno vrglo iz tira. Gotovo ga je zaskrbel otroški jok pa močenje postelje in še kaj. Nisem se hotel takoj vdati: »Saj ima nepremočljive plenice. In ponoči je čisto tiho …«

Ne, trije v tej sobi res ne morete spati!« je postajal vedno bolj pogumen receptor. Ozke brčice so mu nervozno trzale, ko se je oziral po kakšnem novem gostu, ki bi ga odrešil mučne situacije.

Žal mi je bilo za sobo, toda nisem bil pri volji za prepir. Pa tudi užaljen sem bil, saj se je po več kot mesecu dni potepanja prvič zgodilo, da Tanita ni bila dobrodošla. Običajno smo prav na njen račun hitro pridobili naklonjenost lastnikov raznih hotelov in penzionov. Brez pozdrava sem se obrnil. Buenos Aires je k sreči veliko mesto in tako sem že v sosednji ulici našel hotel, kjer so jim bili otroci bolj simpatični.

Milijonska prestolnica

V predelu San Telmo pogosto zaplešejo tango kar na ulici

Buenos Aires se nahaja ob morju oziroma bolje rečeno ob izlivu velike reke Rio de la Plata, ki pa je na tem delu široka kot morje. Toda voda je tod neprivlačno rjave barve, tako da na kopanje ne pomišlja nihče. Za kaj takega se je potrebno zapeljati nekaj sto kilometrov proti jugu, od koder smo ravno prispeli. Večmilijonskemu mravljišču pravijo tudi Južnoameriški Pariz. Strogi center je z mogočnimi starimi zgradbami in bleščečimi nebotičniki ter nakupovalnimi središči res podoben kakšni evropski prestolnici. Z največjo in najbolj pestro ponudbo se ponaša ulica Florida. To je velika cona za pešce namenjena predvsem nakupovanja željnim domačinom in tujcem. Tu se gnete na stotine trgovin, restavracij, lokalov s hitro prehrano pa tudi bank, turističnih agencij, kinematografskih dvoran in še česa. Prav vse dni v tednu, razen ob nedeljah, je to eden najbolj živahnih predelov mesta.

Nedaleč stran po ozkih ulicah drvi na desetine hrumečih in črn dim puhajočih avtobusov, med njimi pa predrzno švigajo črno-rumeno obarvani taksiji. Promet argentinske prestolnice je res strašansko kaotičen. Poleg neznosne pločevinaste gneče na vsakem koraku se pešci spopadajo še z neuvidevnimi vozniki, ki kar tekmujejo v izsiljevanju prednosti in potrjevanju pravila močnejšega. Posebna mora so široke avenije s po pet in več pasovi, preko katerih je treba skoraj teči, da jih lahko prečkaš v zeleni luči. Ob tem pa je potrebno paziti še na ne tako redke voznike, ki preprosto ne upoštevajo rdeče luči na semaforju! Nič čudnega, da veljajo argentinske ceste za ene najbolj nevarnih na svetu, saj na njih, upoštevajoč število prebivalcev, izgubi življenje skoraj trikrat toliko ljudi kot na evropskih cestah! Še posebno smo si zapomnili najširšo cesto v mestu, avenijo 9. julija, imenovano po dnevu razglasitve neodvisnosti. Avenija je široka kar 130 metrov in je z več kot petnajstimi voznimi pasovi zagotovo ena najširših na svetu. Pri zeleni luči je nikakor ni bilo mogoče prečkati naenkrat! No k sreči je velikanska prometnica razdeljena tudi na zelene otoke, na katerih se je mogoče varno ustaviti in počakati, da na semaforju spet zasveti zelena luč.

Turistom ne more biti dolgčas

V velikanski argentinski prestolnici se slej ko prej znajdeš na velikem trgu Plaza de Mayo z vladno palačo Casa Rosada. Na trgu še vedno iščejo svojo pravico matere izginulih v času vojaške diktature sredi sedemdesetih let preteklega stoletja. Zanimivih in slavnih zgradb je v mestu še nekaj. Med njimi je neorenesančna Kongresna palača zgrajena po vzoru washingtonskega Kapitola, opera Teatro Colon, zanimive pa so tudi številne stare stanovanjske hiše, ki spominjajo na čase, ko je bila Argentina ena izmed najbogatejših držav na svetu. Sredi Recolata, enega najbolj mondenih predelov mesta leži tudi najprestižnejše pokopališče v Bounes Airesu. Tu imajo svoje grobnice najpomembnejše premožne argentinske družine in prostora na njem praktično ni mogoče dobiti brez vplivnih zvez. Tu počiva tudi Eva Peron, žena nekdanjega predsednika Juana Dominga Perona, ki je med umrlimi pravzaprav izjema le zaradi velike priljubljenosti med ljudmi. Počiva v grobnici svoje družine Duarte. Na kovanih vratih so vedno obešene sveže rože, predvsem rdeči nageljni, ki jih prinašajo številni obiskovalci. Pravijo ji tudi Santa Evita, Sveta Evica, in mnogi se pobožno dotikajo plošče z njenim profilom ter molijo, da bi ponovno oživela in Argentino rešila gospodarske recesije, v katero se pogreza. Grobnica je postala že skoraj obvezna turistična točka, saj sem zahajajo celo večje skupine z avtobusi. Medtem pa njen mož veliko bolj osamljeno počiva na drugem koncu mesta, na pokopališču Chacarita. Tudi to pokopališče je polno razkošnih grobnic, med katere se je mogoče zapeljati celo z avtomobilom. Toda pokopališče kljub zunanjemu videzu ni tako prestižno kot Recoleta. In Peronova grobnica še zdaleč ni tako množično obiskana kot Evitina. Morda tudi zato, ker na istem pokopališču počiva še en velik argentinski mit, največja zvezda tanga, Carlos Gardel.

Grobnica pevca tanga Carlosa Gardela je postala turistična atrakcija.

Posebna turistična atrakcija Buenos Airesa je predel la Boca, ki leži ob nič kaj privlačnem rjavo obarvanem rečnem rokavu. V drugi polovici prejšnjega stoletja so začeli ta predel naseljevati Grki, Jugoslovani, Turki in predvsem Italijani. Ob obali so si postavljali preproste a živopisane lesene hiše s pločevinastimi strehami. Tu so priseljenci najdlje ohranjali svojo identiteto. Tako kot v domovini so živeli v velikih družinskih skupnostih, imeli so svoj časopis, gledališče in znamenite kantine s tradicionalno hrano, ki so jo uživali ob zvokih nostalgičnih kanconet. La Boca je delno ostala takšna še danes. Le najbolj slikoviti del so skomercializirali. Ulica Caminito s pisanimi pročelji hiš je postala majhna umetniška kolonija v kateri so naprodaj spominki in predvsem slike različnih pretežno neznanih umetnikov. Četrt vsaj sredi dneva deluje precej mirno. In tako se nismo počutili prav nič ogrožene, čeprav so v nekaterih knjigah vodnikih svarili pred tem predelom mesta. Menda tudi oboroženi ropi tod niso izjeme… Toplo sončno dopoldne med barvitimi hišami pa se mi še zdaleč ni zdelo nevarno. Tudi počivanje v neurjenem parku z razpadajočimi otroškimi igrali in malce čudnimi tipi na edini klopci ne. Malce sem se zamislil le, ko so me možakarji v bližnjem lokalu s kretnjami opozarjali, naj fotoaparata ne razkazujem preveč. „Prav imate, res nikoli ne veš…“ sem jim lahko samo prikimal in spravil fotoaparat na bolj skrito mesto.

Eden izmed gostinskih lokalov v starem delu mesta

Med dolgim potepanjem smo na previdnost kar malo pozabili, saj se nikoli nismo počutili ogrožene. In tudi nobene slabe izkušnje nismo imeli. No, skoraj nobene! Nekoč smo med postankom avtobusa na sedežu malomarno pustili Marijin fotoaparat. Nič čudnega, da je nekoga zamikal! Upam le, da se mu je ob morebitnem ogledovanju naših družinskih posnetkov oglasila slaba vest… Takole kot družina, smo se morda počutili še nekoliko bolj brezskrbne. Tudi kadar smo se na avtobusni postaji neznanega mesta znašli sredi noči. Le katera pokvarjena duša bi se namenila oropati starša z nahrbtnikoma in spečim dojenčkom v vozičku?