Camino Primitivo – prvotna Jakobova pot

Camino Primitivo velja za prvotno romarsko pot do Santiaga de Compostela, v 9.stoletju naj bi jo prehodil celo asturijski kralj Alfons II., ki je postal zaščitnik te poti, hkrati pa je dal zgraditi gradove ob tej poti in določil, da so vitezi čuvali romarje med potjo.

Camino Primitivo spada med najbolj zahtevne, saj poteka po hriboviti Asturij in Galiciji, vendar se romarji lahko naužijejo čudovitih razgledov, samote in še neokrnjene narave, ki se je sodobni čas še ni dotaknil. Zaradi precejšnjih vzponov in spustov se morajo romarji dobro fizično in psihično  pripraviti, saj je pot precej naporna. Zaradi redkih albergov je potrebno dnevno prehoditi tudi 30 km in več. Celotna pot meri 335 km.

Pot se začne v zgodovinskem mestu Oviedo, ki je prestolnica Asturije in je znan po svojih znamenitih cerkvah. Najbolj znana cerkev je The Cathedral of San Salvador, ki jo je dal v 9.stol. prvotno zgraditi kralj Alfons II, potem pa so jo v 14.stoletju na novo zgradili in sicer v gotičnem stilu. V majhni trgovinici znotraj katedrale se dobi tudi Credencial, romarski potni list, v katerega romar na svoji poti zbira pečate, ki jih dobi v albergih in  služijo kot dokaz, da je res prehodil romarsko pot. Na koncu poti v Santiagu de Composteli na podlagi tega credentiala dobi potrdilo v latinskem jeziku s svojim imenom, da je res prehodil pot. Najmanjša razdalja, ki je potrebna za potrdilo, je za romarje, ki hodijo peš, 100 km, za tiste, ki kolesarijo, pa je potrebno prekolesariti vsaj 200 km.

Prva etapa, ki smo jo prehodili, je bila dolga 40 km in sicer od Ovieda do kraja San Julian de Villalpando. Vsekakor dolga in naporna pot za prvi dan romanja. Kot sem že napisala, albergi na Caminu Primitvu so redkejši, zato je včasih potrebno dnevno prehoditi daljše razdalje.  Vasi, ki smo jih prehodili, so bile San Lázaro de Paniceres, Lloriana, Escamplero, Premoño, Peñaflor, Grado in na koncu San Juan de Villapañada. Pot se je vila med travniki in pašniki, občasno po asfaltni cesti, gor in dol. Vasi so bile prazne, ljudi skrajda ni bilo opaziti. Vsekakakor pa priporočam, da na Camino ne greste v novih gojzarjih in da so le-ti eno številko večji od vaše običajne številke.

Pot nato vodi skozi različne manjše vasice, nekoliko večji kraj je Salas, ki leži ob reki Nonaya. V Salasu stoji znani grad Castillo de Salas, ki je v dokumentih prvič omenjen leta 1124, v mestu pa najdemo kar nekaj znamenitih stavb, med drugim znano palačo Palacio de Valdes iz 16.stoletja.  Salas ima tudi zelo lepo urejen park s klopmi, na katerih se lahko romarji odpočijejo.

Naslednje naše prenočišče je v kraju Bodenaya in za nami je prehojenih 31 km. Sledijo še naslednji kraji z albergi Borres (29 km), Lamesa (30 km) in Castro (23 km). Sama sem morala za dan in  pol prekiniti romanje, saj sem dobila zaradi neuhojenih gojzarjev  otečene tetive in sem morala k zdravniku, da mi je pregledal noge in dobila sem tablete proti bolečinam. Po tej izkušnji mi je Polonca posodila svoje športne copate, ki jih je imela za vsak slučaj dodatno s sabo. Naši skupini romarjev sem se pridružila spet v kraju Grandas de Salime. Naslednjo noč smo prespali v manjši vasici Castro, kjer pa je bil zasebni alberg in šele tam smo izvedeli, da se dajo v tem albergu postelje rezervirat vnaprej po telefonu, zato smo to noč  ostali brez njih. Skupine romarjev so prišle za nami, vendar so že imeli rezervirane postelje. Sami smo se namestili v manjši leseni hiški za albergom, vendar je bilo kljub lesenemu podu in zastekljenim oknam ponoči precej hladno.

Naslednji večji kraj na naši pot je bilo mestece Fonsagrada, ki šteje 5000 prebivalcev. Tam smo našli vse, kar smo kot romarji potrebovali. Mesto je bilo pomembno predvsem v preteklosti, saj so imeli bolnišnico za srednjeveške romarje. V mestu se nahaja sveti vodnjak (Fons Sacra), po katerem je mesto dobilo ime. V Fonsagradi pa ni bilo alberga, zato smo prenočili v 2 km oddaljeni vasi Padron.

Še en dan romanja do O Cadava in naslednji dan največje mesto na poti mesto Lugo. Mesto stoji na griču in ga obdaja 10 m visoko obzidje iz rimskih časov, ki meri več kot 2 km in ima 71 stolpov. Je popolnoma ohranjeno in spada pod UNESCOVO svetovno dediščino. Mesto je polno lokalov in trgovin. Splača se tudi obiskati katedralo Santa Maria iz leta 1129.

Naša naslednja postaja s prenočiščem je bila vas San Roman de Retorta, ki je od Luga oddaljena 21 km.  V vasi je cerkev iz 12.stol. In po naslednjih 28 km se Camino Primitivo v mestu Melide, v pokrajini La Coruna združi z veliko bolj obljudeno in bolj znano Camino Frances. Camino Frances je precej daljša romarska pot, saj meri 708 km in se začne pod Pirenejih v Franciji. Po njej roma neprimerljivo več ljudi in tudi albergi so občutno bolj pogosti kot na Camino Primitivo.. V mestu Melide je v albergu na voljo tudi internet, tako da smo lahko preverili naše maile in poslali še kako sporočilo. V mestu je tudi ogromno trgovin z različnimi spominki. Od našega cilja nas loči tako še 53 km.

Pot nas vodi naprej skozi evkaliptosove gozdove s svojim značilnim vonjem skozi več manjših vasic do naslednjega alberga v vasi Santa Irene, kjer lahko romarji prespijo in se zadnji dan odpravijo proti svojemu cilju. 3 km pred Santiagom de Compostela se prav gotovo vsak romar razveseli Gore radosti (Monte Gozo), saj se mu od tu odpre pogled na omenjeno mesto. Na tem hribu, ki ga obdajajo evkaliptusi, so po obisku Janeza Pavla II, ki se je zgodil avgusta 1993 na svetovni dan mladih, postavili spomenik, da bi počastili ta dogodek. Od Gore Radosti je le še približno ura hoje do Santiaga. V preteklosti naj bi romarji od Gore radosti pa do katedrale romali bosi, saj naj bi se tako pokesali za vse svoje grehe. Pot vodi po asfaltni cesti, skozi mesto po ulicah vse do  trga  Praza do Obradoiro, kjer stoji katedrala Sv.jakoba-naš cilj. Katedrala je mogočna, na trgu pod njo mrgoli romarjev in turistov, ki so tisti dan končali romanje. Zgrajena je bila v 9.stol.,vendar so jo na novo zgradili v 18.stoletju. V cerkvi vsak romar pride pred kip Sv. Jakoba, ga objame, poljubi školjko na njegovem romarskem plašču, se mu zahvali za srečno romanje in  mu na uho zašepeta svoje želje. Mašo narodov, kjer se preberejo imena vseh romarjev, ki so tisti dan končali romanje in je vsak dan točno on dvanajstih, smo zamudili.

In na koncu zadnje dejanje, ki nam je še ostalo, je bilo, da smo poiskali romarski urad, kjer smo na podlagi credenciala, ti. romarskega potnega ista, dobili simbolično priznanje v latinščini vsak s svojim imenom, da smo res romarji poti Sv. Jakoba.