Indigo otroci

Kdo smo indigo otroci in od kod prihajamo? Kaj je naš namen? Kaj je življenjsko poslanstvo indigo otrok?

Indigo otroci prihajamo v različnih generacijah, poudarek pa bi posvetila zadnji generaciji omenjenih Indigo otrok, ker so le ti izredno senzibilni, najbolj nerazumljeni ter prepogosto zaznamovani z diagnozami, za katere se niti ve ne ali imajo kaj teže.

Jaz sem ti, ti si jaz in mi vsi smo eno. Smo bitja luči, ki prihajamo iz čiste zavesti. Nekateri se utelesimo in živimo s tem zavedanjem, drugi nanj pozabijo in se morajo samo spomniti.

Dali so nam etiketo Indigo generacije. Označili so nas za Indigo otroke, ker smo prišli na Zemljo z namenom, da bi tudi ostale spomnili kdo in kaj so. Indigo je samo oznaka. Če ne bi bila veljavna ta, bi že iznašli katero drugo, bolj noro in bolj neprimerno.

Indigo otroci nismo nič drugačni od drugih, le v tem, da se spominjamo. Na Zemljo prinašamo nove vibracije in naša naloga je, da vzpostavljamo ravnovesje.

Indigo otroci  nismo nobeni angeli. Včasih se celo zdi, da smo vse prej kot to. Imamo svojevrsten način izražanja in delovanja.

Včasih se indigo otroci težko prilagodimo v snovnem svetu in kaj hitro lahko zapademo v razne odvisnosti in nevšečnosti.

Žalosti nas situacija v svetu in imamo vse preveč vprašanj, na katere ne dobimo odgovorov, kar nas frustrira.

Prav tako imamo indigo otroci zamisli in ideje, ki jih sami ne znamo uresničiti, kar je ravno tako frustrirajoče.

Daleč od tega, da bi indigo otroci ne bili sposobni. Ponavadi se zgodi, da okoli sebe nimamo pravih ljudi oz. ne vemo, na koga ali na kaj naj se obrnemo. Težko nam je sprejeti dejstvo, da ne moremo narediti vsega sami. Že kot otroci smo bili samozadostni, zato nam je včasih težko prositi za pomoč.

Indigo otroci delujemo na drugih frekvencah, zato tudi razmišljamo drugače. Pogosto smo indigo otroci zasmehovani in nerazumljeni. Ljudje še niso pripravljeni za tako velik preskok v zavesti, vendar ta čas prihaja. Dogaja se.

Moje telo je zvezdni prah. Iz prahu je nastalo in v prah se bo povrnilo. Moja duša je večna in njena esenca bo tudi po smrti moje fizične oblike, plesala ples večnosti.

Hindujci, katerih najstarejša religija je hinduizem, imajo v svoje verovanje razpeto raznolikost. Pa vendar je zanje pod vso to raznolikostjo, ena sama nespremenljiva resničnost, ki jo imenujejo brahman. Brahman je zanje popolna, nespremenljiva, končna resničnost, ki obstaja nad pojavi navadnega sveta. Verujejo, da ima vsak človek dušo, ki ji pravijo atman. Živa bitja so po njihovem vpeta v krog večnega življenja, s smrtjo in ponovnim rojstvom, kar se imenuje reinkarnacija. Sanskrtski izraz, ki označuje ciklus rojstev in smrti je Samsara. Kolo življenja vrti karma in se nanaša na dela, ki jih posameznik opravlja v svojem življenju. V hinduizmu se srečujemo z več tisoč bogovi, vendar sta glavna Višnu in Šiva, ki sta dva od treh bogov, odgovorna za ustvarjanje, ohranjanje in uničenje. Višnu ohranja, Šiva uničuje. Vendar je Šiva znan tudi kot osvoboditelj, saj omogoča ponovno ustvarjanje. Tretji bog je Brahma, ki je stvaritelj. Hindujci skušajo živeti v skladu z dharmo, moralnim zakonom, ki vodi človekovo življenje. Njegove dolžnosti so določene s položajem posameznika v družbi in njegovim življenjskim obdobjem. V njihovih svetih knjigah beremo o štirih življenjskih obdobjih, ki so zgled za človekovo življenje, niso pa vedno uresničljiva. Ta obdobja so: učno obdobje, družinsko obdobje, puščavniško obdobje ter obdobje potujočega svetega moža. Ta se je osvobodil družinskega življenja in lastnine ter živi od beračenja. To zadnje obdobje teži k združitvi z brahmanom, kar je njegov edini cilj.

Podoba božanskega plesalca Šive Nataradže

Moje zemeljsko telo je tempelj, v katerem prebiva duša. Moje telo je začasno, zato zanj velja zakon nenavezanosti.

Kot otrok sem pogosto strmela v nočno, z zvezdami posejano nebo in v njem iskala dom. Luna mi je bila kot mati, ki me je s svojim sijajem potolažila, ko sem bila tolažbe potrebna in zvezde sestrice, ki so mi iluminirale pot.

Strmela sem v nebo, opazovala Vesolje. Vsakokrat, ko pogledam v nebo, vidim življenje.

Nekje znotraj mojega bitja je vedenje, ki vidi širšo sliko.

Zavedam se lastne minljivosti in minljivosti vsega, kar me obdaja, z ljudmi, ki jih ljubim vred.

Zavedam se začasnosti vsega v tem življenju, le ljubezen je večna.

Nekaterih stvari ne znam pojasniti, saj zanje ne najdem primernih besed. V sebi vem in to vedenje mi zadostuje.

Kar duša prepozna, je neopisljivo in nerazložljivo v besedi. Čutenje je tisto, ki omogoča vpogled v te višje sfere bivanja, ki so subtilne in neupogljivemu umu težko predstavljive.

Vedno sem vedela, kdo sem. Dokler se nisem izgubila v sistemu, v katerem te želi družba disciplinirati in oblikovati po svoji podobi.

Borila sem se sama s sabo in namesto tega, da bi objela in sprejela svojo drugačnost, to da izstopam, sem si bolj kot vse na svetu želela, da se vklopim. Imela sem potrebo, da določene lastnosti izpostavljam, vendar sem bila senzibilna in me je odtujenost prizadela do te mere, da sem se odtujila od svojega bistva ter tako potlačila svoje talente in potenciale.

Vedno sem imela izrazit občutek za pravičnost. Krivica me je vedno prizadela, pa naj je bila to krivica storjena meni ali drugim.

Absolutna avtoriteta je bila in je pojem, na katerega še dandanes gledam z velikim prezirom. Ker sivi lasje in naziv niso prispodoba za spoštovanje. Spoštovanje si je potrebno prislužiti in ga ne izsiliti.

Kot otrok sem vse vedela, vse znala. Ni bilo, da pomoči pri čem ne bi potrebovala, enostavno sem imela tako globoko zaupanje vase, da sem to dala vedeti tako staršem kot tudi svetu okrog sebe. Izrazit občutek lastne vrednosti in samozavest, s katero sem dosegala nadpovprečne rezultate.

Nikoli nisem bila zadržana, da ne bi povedala, če sem kaj potrebovala ali jasno izrazila svoje mnenje.

Zanimalo me je vse. Vendar sem se vsaki posamezni stvari posvetila le za kratek čas. Menda pa jaz in meni podobni, lahko v kasnejših letih postanemo pravi virtuozi, ko se znamo enkrat odločiti in se pozorno posvetiti eni sami stvari.

Naša koncentracija je lahko silno problematična. Nič čudnega, da novo generacijo Indigo otrok diagnosticirajo z izmišljenimi bolezenskimi stanji, kot je sindrom pomanjkanja pozornosti ter avtizmom. Pozabimo na diagnoze in etiketiranje!

To ni bolezen, ljudje. Samo ne razumete jih. Indigo otrokom morate prisluhniti in se ukvarjajte z njimi. Indigo otroci ne potrebujejo zdravil. Oni potrebujejo ljubezen.

Četudi vaša zavest ni enako ali podobno strukturirana kot zavest indigo otrok, nič ne de. Bodite jim na voljo, ker indigo otroci vas potrebujejo. Potrebujejo predvsem vašo ljubezen.

Indigo otrok nikoli ne boste mogli zares razumeti, kot pravi moja mama, da ni mogla nikoli razumeti mene.

In ne glede na to, da sem se tudi jaz velikokrat počutila nerazumljeno, me je potešil občutek ljubljenosti, ki so mi ga dajali starši in družina.

Vsak ima svoj lastni način izkazovanja ljubezni, vendar je pomembno zgolj in samo to, da jo vseskozi izkazujemo. Da ljudje, ki nas ljubijo vedo, da jih ljubimo tudi mi.

Čas je, da prerastemo institucionalno mišljenje in slep konformizem. Čas je, da odvržemo neuporabna prepričanja, ki ne služijo v naše višje dobro. Čas je da se osvobodimo tradicionalnih naukov in svoje lastne ideje spravimo v gibanje. En človek, lahko spremeni svet. En sam človek ne more spremeniti sveta, vendar posamezniki, zbrani v skupino predanih ljudi, ga lahko.