Godrnjalnica – pljunek, ki me je streznil
Zadnje mesece, zadnje tri tedne pa še toliko bolj intenzivno, sva z dragim načrtovala usodni korak. Jaz sem pri tem doživljala nočne more in hodila naokrog s podočnjaki do tal, konstantno me je bolela glava in vsak dan sem shujšala vsaj 2 kili. Kot da sploh nisem jaz, sem bluzila naokrog in živela v neki paralelni realnosti ter čakala, da bo vse skupaj mimo. Bodoči soprog se ni kaj prida sekiral. In minilo je v trenutku – prečudovito in preprosto neprecenljivo. A po d dnevu se kar nisem mogla spustiti na realna tla.
Dneve sem zabila na socialnih omrežjih, »šerala fotke« in pozabila, da se svet okrog mene sploh vrti. Nisem več spremljala lokacije ekonomskih migrantov, ni mi bilo mar, če me zaloti dež brez dežnika, niti svoje priljubljene slovenske nadaljevanke nisem več gledala. Iz korita z umazano posodo so me gledala že živa bitja, mimo neskončnega kupa nezlikanih cunj pa sem hodila, kot da so mi speljale novopečenega moža. A me je vendar nekje, čisto odspodaj in čisto od zadaj preganjalo vprašanje – kaj bo tisto, kar me bo z nadzvočno hitrostjo izstrelilo iz tega mehurčka, v katerem lebdim, nazaj na trda realna tla …
In tistega, zadnjega sončnega dne, tako hodim, vsa zmedena, proti domu, mimo ene izmed Ljubljanskih srednjih šol, kjer se, roko na srce, prav vedno bojim za življenje. V hordi nadebudnih srednješolcev se namreč s svojimi petdesetimi kilami počutim zelo ranljivo in samo čakam, kdaj me bo eden izmed njih v svoji mladostniški razigranosti po pomoti potisnil pod avtobus.
Nakar se zgodi nepojmljivo – eden izmed močnejših predstavnikov srednješolske populacije mi pljune na čevelj leve noge. Prav šokirano sem ga pogledala in ga v mislih dala čez koleno in mu izprašila rit. In če ne bi bil en meter višji od mene, bi ga nahrulila, prav res bi ga. Tako pa sem samo šokirana odkorakala naprej s tujim pljunkom na čevlju. V vsej tisti osebni grozi sem prvič zares opazila, koliko pljunkov je na tleh. Vozila sem slalom med slinastimi izločki in prerivajočimi se srednješolci, zraven poslušala zvoke pljunkov, od trenutka ko jih mularija izstreli iz ust in do značilnega poka ob srečanju sline z asfaltom, ter bila srečna kot še nikoli, ko sem dosegla zadani cilj. Medtem pa se mi je v glavi oglašal alarm! Zakaj je po tleh toliko pljunkov? In kot da to še ni bilo dovolj, sedita na avtobusni postaji dva mlada zaljubljenca in se strastno ljubimkata, nakar se fant obrne in izpljune enega mastnega na tla. Nato, kot da se ni zgodilo prav nič, nadaljujeta s poljubljanjem.
Z debelimi očmi sem se godrnjaje sama pri sebi spraševala, kaj jih tako moti lastna slina? V trenutku se mi je v glavni odvil prizor iz filma Tu pa tam, tisti del, ko dva debatirata o pljunkih in kaj se z njimi zgodi. O tem. kako gre »foter« v klet po krompir in »nagazi pljunk«, ga na podplatu odnese v stanovanje, kjer stopi na itison, kamor leto in pol stara punčka vrže svojo dudo, ki jo seveda takoj za tem nese v usta. No, mene sicer ni bilo strah, da bom ta svoj nehote pridobljen pljunek odnesla direktno v svoja usta, sem se pa spomnila na začetek študentskih let, ko sem v neki zgodovinski knjigi brala o zgodovini pljunkov (verjeli ali ne!!!) in pogrešala čase, opisane v knjigi, ko so bili pljunki skrbno zaviti v robec in skriti pred očmi javnosti.
Pljunka pa ni jemati tako površno, saj ga razumemo kot sila nespoštljiv odziv, sploh če gre za pljunek v obraz, ki osramoti osebno čast tistega, ki ga je prejel. Pljunek v obraz je razumljen kot skrajni prezir in se uporablja kot izraz omalovaževanja. Po drugi strani pa »pljuniti v roke« pomeni nekaj čisto lepega in dobrega, pomeni začeti delati, začeti na novo, zmigati se iz sanj in se lotiti nečesa pomembnega. Tako sem se odločila, da tega mojega neljubega pljunka na levi čevelj ne bom vzela kot novonastalo kulturo naših srednješolcev, ampak kot streznitev, kot tisti pristanek na trdih (čeprav popljuvanih) realnih tleh, ki me je čakal za ovinkom. Torej, hvala pljunku. 😉