Imam problem/težavo. Kaj zdaj?
Glejte na težave kot na prijatelje, kajti pogosto jih boste srečevali, zato bodite z njimi rajši v dobrih odnosih. (Oliver W. Holmes)
Probleme poimenujemo z različnimi imeni, jih opredeljujemo in klasificiramo, eno pa o njih nepreklicno drži: vedno jih je veliko. Zdravstveni, lepotni, finančni, družinski, pravni, čustveni, vzgojni … veliki in majhni, resni in neresni, pričakovani ali nepredvidljivi, trenutni ali stalni.
Opredelitev problema je močno odvisna od stališča osebe, ki ta problem občuti. Kar je nekomu velik problem, drugega lahko ne moti, tretjemu pa se celo zdi izziv. Vsem problemom pa je najprej skupno to, da obstaja določena vrzel med tistim, kar želimo in stvarnostjo. Druga značilnost je, da se problemi pravzaprav razvijajo postopoma in rastejo. Kot bi nas v začetku pičili s konico in se ne bi preveč vznemirili potem pa bi ugotovili, da je klin problema že zagozden v nas z debelejšim koncem, da je močno moteč in da že obupujemo.
Reševanje problemov
Pri reševanju problemov smo bolj ali manj uspešni, nanje se odzivamo na različne načine. Nekateri niso preveč priporočljivi, druge je vredno poskusiti.
Upanje, da bo problem minil sam od sebe
Odziv, ko kot noj zarijemo glavo v pesek, je na žalost precej pogost. »Spopad« s problemom zahteva določeno mero poguma in zbuja negotovost. Negotovosti pa se ljudje najpogosteje izogibamo tako, da ne storimo ničesar ali pa se vztrajno prepričujemo, da je naša odločitev pravilna, pa če bomo ukrepali ali ne. Odlaganje problema se nam je mogoče kdaj celo splačalo in upamo na naključen dogodek, ki bo prinesel rešitev.
Popuščanje pri problemih
Popuščanje in podcenjevanje problemov ne prinaša uspeha, čeprav se nam zdi, da nikoli ni primeren čas, da bi ga izpostavili. Lahko pa se nam zgodi, da problem omenimo, se zaupamo in dobimo odgovor v stilu: »Kje pa je tu problem? Točno se ve, kaj je treba storiti.« Sporočilo je jasno; nekdo nam je povedal, da je naš problem brezpredmeten in to podpira našo popustljivost. Po navadi ta način pripelje do izbruha, v katerem se sprosti nakopičeno nezadovoljstvo.
Probleme zdržimo zase, ker so naša skrb
Zakaj to storimo? Problem je intimne narave, zato smo v zadregi, zavrti, ne moremo najti pravih besed. Vzgojili so nas v prepričanju, da je treba stisniti zobe in potrpeti. Mislimo, da je priznanje, da imamo problem, priznanje naših pomanjkljivosti. In tako problema ne priznavamo niti sami sebi, smo vznemirjeni, zaskrbljeni, nesrečni. Ljudje, ki se odkrito soočijo s problemom, so velikokrat presenečeni. Prepričani so bili, da je priznanje problema znak šibkosti, ugotovijo pa, da okolica to velikokrat dojame kot znak moči in odločnosti. Poleg tega največkrat odkrijejo, da imajo tudi drugi probleme, da, tudi podobne probleme. 😉
Vdajmo se v usodo
Vdanost v usodo nas spodbuja k temu, da ne naredimo ničesar. Na zunaj lahko celo delujemo vedro, vendar smo svojo moč usmerili v to, da obvladujemo sebe in ne problem.
Pritoževanje
Ta način je zelo popularen po vsem svetu. Po navadi se pritožujemo za hrbtom prizadetega in to nekomu, ki z zadevo nima veliko opravka. Pridobivamo sočutje, pozornost, naklonjenost. Najraje slišimo: »Ne vem, kako lahko vse to prenašaš.« Pripomba na nas deluje blagodejno, ne pomaga pa reševati problema. S pritoževanjem bomo mogoče rešili le problem slabe postrežbe v restavraciji. Na ta način namreč težo problema prelagamo na ramena poslušalca, s tem pa ga konec koncev le spravimo v slabo voljo.
Naslednjič: Pogovor s prijateljem, z neznancem, z bogom; Strokovni nasvet; Poučenost o problemu; Odkritosrčnost do osebe, ki nam povzroča problem; Prepričevanje drugega, naj spremeni svoje vedenje
Ksenja Lorber, mediatorka in trenerka mediatorjev
Literatura:
Bush, R. A. B., Folger, J. P. (2011) obljuba mediacije. Ljubljana: Zavod Rakmo.
Cravley, J. (2012) Mediacija za menedžerje. Ljubljana: Zavod Rakmo.
Iršič, M. (2010) Mediacija. Ljubljana: Zavod Rakmo.
