Še veš, kotalke so bile vse, kar sva si želeli

Sestrična Jana se je vselila v novo hišo. Po letih jamranja in tarnanja, kako si ne moreta privoščiti nič, še poletnega dopusta ne zadnji dve leti, na smučeh je pa tako ali tako že na debelo prahu, so na bajto končno navlekli še vpadljivo vijolično-roza fasado.

Ne vem, zakaj sva sploh šla na obisk, kar določila je uro in »da ja ne bi česa nosila!«, samo na kavico pridita. Nisva ne vem kako družili, čeprav zadnjih deset let spet živiva v istem kraju. Kaka čestitka za rojstni dan, pozdravček, če sva se srečali. Nisva bili na isti valovni dolžini, bi rekla. Pred njo sem imela nekakšen kompleks, pa še sama ne vem, zakaj. Jana je bila natakarica, spoznala je lastnika velikega podjetja in delničarja še nekaj večjih, ki se je zaradi nje ločil in ji pomagal do odlične občinske službe. Kadarkoli sva se srečali, je napletala, kako je življenje težko, kako ni denarja, kam ga le dajo oni, ki zaslužijo po dvajset jurjev evrov na mesec in kaj bi dala, da bi bila na njihovem mestu.

Tudi ko je praznovala tridesetko, sva bila z možem povabljena, ampak zabava se nekako ni razživela. Njene prijateljice so bile v toaletah, ki se jih ne bi sramovali na nobeni gala prireditvi in njihovi osladni frajerji so pili samo viski in kadili cigare in debatirali o delnicah in globalnem gledanju na stvari…res so imeli kako potrdilo o šoli več kot jaz in moj šlosar, ampak tudi midva poznava ljudi z diplomami, pa se vseeno dobro vklopimo, ko se srečamo.

Sedela sva med njimi kot sivi miši in čakala na primeren trenutek, ko sva se lahko izmuznila domov.

Mož bi gladko zavrnil vabilo, jaz pa, ko me je ujela na telefon, nekako nisem mogla najti hitrega izgovora in sem kar zinila, hvala, prideva. »Saj ne bo kaj posebnega, ena taka majčkena otvoritev, saj veš, pet let sva živela samo za to bajto, nič od nič si nisem kupila, razen nujne stvari…tako ali tako si edina od žlahte, ki si vabljena, drugi so vsi nekam čudni!« je žvrgolela v slušalko. Vedela sem, da z nikomer drugim iz sorodstva ni imela stikov.

Ob dogovorjeni uri sem se kar peš odpravila proti novi hiši, ki kraljuje na elitni lokaciji vrh vasi, od koder se kot na dlani razpira razgled po celi dolini. Tukaj so pravzaprav vile, ne več hiše, pomislim….tale je pa najbolj razkošna..

Na vratih sta naju pričakala sestrična in njen mož v večernih toaletah, po stisku roke in mrzlem poljubu na levo lice je ona z roko pokazala proti notranjosti hiše, kjer se je skozi stekleno steno videla skupina moških in žensk s širokimi nasmehi na ustih in z aperitivi v rokah. Ženske so pile martini, moški viski, cigare so ozračje že dodobra prepojile z značilnim plemenitim vonjem. Izročila sem ji darilno vrečko z Mullerjevim bonom za 30 eur, moj mož pa njenemu še steklenico jagermaistra.

Nisem slišala, da bi kdo rekel hvala, mogoče sem preslišala …

Uradni del je odprla ona, sestrična, njen mož pa ji je v znak podpore in odobravanje vsake njene besede držal desnico okoli vratu in ji iz profila nepremično zrl v oči. Govorila je na pamet, a tekoče, z odločnimi poudarki na nekaterih besedah … »TOLIKO odrekanja, NIČ IN ŠE ENKRAT NIČ sva imela od življenja ves ta čas, najine sanje so zdaj IZPOLNJENE, samo da še odplačava kredit, pa bova ZAŽIVELA!«

Po burnem aplavzu, ki se mu nekako nisem mogla pridružiti, moj Jože pa je ploskal očitno brez pravega navdušenja, sta se z možem objela okoli pasu, se poljubila na usta in ona je z roko nakazala, da naj se malo umirimo, očitno je bilo, da ima še nekaj povedati. Ko so se povabljenci umirili, je zajela sapo, s pogledom premerila vsakega posebej in dahnila: »Zdaj bo čas za otroka. Dragi moji, upam, da bom ob letu že srečna mamica in moj Dare srečni očka! Že delava na tem!« Spet poljub, dolg aplavz, nato nazdravljanje in cingljanje kozarcev s šampanjcem.

Povabljeni so se potem začeli razvrščati v kolono, videla sem, da je nekdo vodil vnaprej določen protokol, vendar naju niso zajeli v priprave, zato sva se nekako priključila koloni čisto na repu.

Kača kakih petnajst parov, večine nisva še nikoli videla, je potem stopala mimo njiju, ki sta žarečih lic in oči sprejemala darila, voščila za dobro počutje v novi hiši in nenehne pripombe moje sestrične, da je bolj skromna, a bosta že še kaj uredila … Darila so bila vredna imena. Vsako je bilo večje od naslednjega in Jana in Dare sta enkrat eden, drugič drugi, v zrak molela darilne bone za 500 eur, pa za Karibe, pa Merkurjev bon za bog ve koliko … Z Jožetom sva trdneje sklenila roki, ko sva se bližala slavljencema. Še enkrat sva obema stisnila roki in moja pripomba, izrečena tako mimogrede, med prisiljenim smehom, darilo sva vama pa že dala, nisva vedela, da ste takole organizirani, je bila namenjena pravzaprav bolj drugim kot slavljencema … nisem želela, da bi mislili, da sva prišla praznih rok.

Že tako ali tako sva bila s svojo garderobo malo sumljiva druščina v krogu vseh teh … Bili so managerji, direktorji, dva zdravnika, borzni posrednik … toliko sem izvedela kasneje v pogovoru, ko sva se z Jožetom skušala porazgubiti mednje in nekako preživeti večer.

Proti polnoči je pred hišo začelo pokati, doneti, trobiti – in vstopila je skupina trubačev, ki so bučno in vsi očitno pod gasom naredili pravo veselico. Gostje v hiši so se že zdavnaj razživeli, pari so se pomešali med seboj in blondinka z lasmi do riti ni bila nič več trdo poleg svojega spoliranega olivnopoltega lepotca, ampak se je spogledovala s precej starejšim, že malo debeluhastim gospodom, rdečelasa gazela pa je v kotu slonela na rami njenemu možu …

Nekdo je zaploskal, uganile so luči, med prasketanjem neštetih raketic je gospa v brezhibni slaščičarski opravi pripeljala skoraj meter visoko torto v obliki hiše. Še hišna številka je bila na njej, se ve, katera.

Potem sta Jana in Dare začela rezati torto, najbolj pijani so se že obmetavali s smetano in obilje smeha in neumnih štosov je napolnilo razkošno sobano … Greta, borznikova gospa, je sezula salonarje in na zvoke trubačev plesala kankan po mizi. Vsakič, ko je dovolj visoko dvignila nogo, so moški bučno zavpili: »Toooooo!«

Z Jožetom sva se mislila izmuzniti, pa je bilo pri izhodu polno ljudi, ne bi mogla neopazno mimo. Sedela sva in opazovala, nihče se ni posebej menil za naju, le Aleksandra, bivša manekenka, je mojemu prinesla kozarček in koketno podrsala s svojim nosom po njegovem, nato pa odšla naprej …

Ko je v zvoniku bilo ena, so malo utrujeni začeli posedati nazaj za mizo. Kuharica in strežnica sta začeli nositi narezke, biftek, še kaviar se je znašel na mizi.

Nekdo je zavpil:»Govor!«

Nihče ni imel pripravljenega govora. Potem je Greta predlagala, da bi slavljencema vsak par namenil par besed, največ nekaj stavkov. Nekakšne karaoke v besedi, brez glasbe, je momljala.. Strinjali so se.

Potem so govoričili. Najprej borznik, nato doktor, nato žene nekaterih, pa spet moški … rdeča nit vseh govorov je bil denar … kako je danes težko, koliko se mora človek žrtvovati, če si želi ustvariti svoj dom, kako ni denarja za otroke, ker toliko odgovorni pa že moramo biti, da jih nimamo prej, če ne vemo, kje bodo živeli … Šlo mi je na bruhanje … vsi ti snobi s kravatami, vse te naličene babnice, nekatere napolnjene z botoksom, pa šele okoli 40 let imajo … Umetne trepalnice so se zapeljivo razpirale in zapirale, joški v push up modrcih so se dvigali med vzdihi, kako je življenje težko … In gromki aplavzi za vsakim govorcem.

Na koncu je vrsta prišla tudi na naju. Jože me je dregnil, češ, jaz ne bom. Moj mož je bolj redkobeseden, vem, da bi zelo težko spravi skupaj kak stavek pred takim avditorijem. Ne vem, od kod sem potegnila samozavest..mogoče iz spoznanja, da je tako ali tako vse pijano in nihče ne bo zares poslušal dolgočasne babe v črnih hlačah in beli bluzi – to je bila moja slovesna oprava. Stopila sem pred Jano in Dareta, zajela sapo in ves čas gledala strmo v njene oči. Besede so kar vrele iz mojih ust, kot bi komaj čakale, da smejo ven, tja, kamor morajo priti.

»Jana, danes slavita. Čestitam. Malokdo ima pri petintridesetih tako premoženje. Ne vem, zakaj sem se zdajle spomnila najinega otroštva, saj veš, obe sva rasli za Savinjo, dokler se teta, tvoja mama, ni poročila, sva bili v isti hiši. Jana, v isti postelji. »Gledala me je, kot da sem padla z lune. Mene pa sta togota in srd nad vsem tem ponarejenim slavjem gnal naprej:

»A se spomniš, o čem sva sanjali, ko sva se zvečer pokrili s tistim karirastim kovtrom, ki je zmeraj dišal po plesni in orehovem listju? Proti moljem, saj še veš …«

Jana je molčala, le ustnice je rahlo razprla in globlje dihala.

»Sanjali sva o tem, da bi imeli kotalke! Samo kotalke. To je bilo vse, o čemer sva sanjali. Čeprav nobena od naju ni pomislila, kje bi se kotalkali, saj je bila hiša v taki strmini, da je lisica pošto nosila … In o asfaltu ali tlakovcih ne duha ne sluha … In, Jana, a še veš, kako dobra so bila pečena jajca pri stari mami, v tisti prežgani ponvi, ki je bila tako črna in obložena z ožganino, da nihče več ni vedel, kakšne barve je? Ampak jajca na ocvirkih so bila v njej najboljša. Potem nikoli več nisem jedla takih in najbrž ti tudi ne.

Danes imaš mnogo več, lahko si kupiš tudi kotalke. Želim ti vso srečo v novi hiši in zdrave, lepe, pametne otroke!«

Nihče ni ploskal. Strmeli so vame, kot bi šele zdaj opazili, da sem tam.

Jana je sedla na tapeciran, v barvi zlata uokvirjen stol, in gledala vame, ko sem oblačila plašč.

Ko sva se z Jožetom prijela za roki in šla skozi vrata, sva na hrbtih čutila tišino in prazne poglede.