Vonj po Lángosu!
Budimpešta! Presenečenje, veliko, še posebej, če si poznal Madžarsko zgolj po Lentiju in njegovi ponudbi cenenih oblačil, dimljenem siru in s pekočimi feferoni oplemenitenih salamah, ki smo jih tovorili čez mejo še v času, ko je železna zavesa »zakrivala« lepote madžarske prestolnice in dušila omamni vonj po tradicionalnem lángosu. Zdaj znova diši daleč naokoli in njegov vonj vse pogosteje plemeniti tudi slovenska gospodinjstva!
Pokrita tržnica Nagyscarnok v Budimpešti ponuja avtentične madžarske izdelke, predvsem mesno predelovalne industrije, pri čemer nič ne gre v nič! In ne samo po mesu, diši tudi po Lángosu. Madžarska specialiteta oplemenitena s sirom, skuto, marmelado, kislo smetano, čebulo, gobami, jogurtom, čokolado ali mešanico vsega, na krofom podobnem vzhajanem in ocvrtem testu. Omamni vonj pa se širi tudi po ulicah, parkih in celo na podzemni železnici, tako zelo priljubljena je ta jed, ki je bila takoj po padcu železne zavese in poplavi ameriške hitre hrane obsojena na propad, danes pa v madžarski prestolnici in drugod na Madžarskem doživlja preporod! Drži, njegova tradicionalna priprava je bila sprva odvisna od odprtega ognja, prav tako kot njegov predhodnik starorimski »panis focacius«, a sodobni langoš danes ocvrejo v vrelem olju in še vročega pomolijo v roke.