Biti opazovalec – mladostniki

»V življenju smo mnogokrat postavljeni v vlogo opazovalca, ki se lahko hitro prelevi v vlogo igralca.«

Mnogokrat se marsikaj sprašujem ob opazovanju dogajanj okoli sebe. Glava je polna razmišljanj in vprašanj. Pa si rečem, »STOP! Ne sprašuj. Opazuj in se uči«.

Ja, tako je že bolje. Napetost v glavi izgine, telo se sprosti.

Saj res, takole, ko želim v hipu vse razumeti ali rešiti in ali pomagati, sem kot v pripravljenosti. Telo je napeto, pod kontrolo, kot da glava ne bi želela, da se vse spontano odvija. Kot da mi ne dovoli biti preprosto opazovalka.

Stojim malo pred vhodnimi vrati v stavbo in čakam moj »zmenek«. Med čakanjem mi pozornost prebudi skupina mladostnikov. Opazujem brez občutkov, brez da bi se postavila v vlogo igralcev. Vsak »pametuje« po svoje. Eden bolj pameten kot drugi. Ob poslušanju njihovih glasnih, nadvse pametnih besed, je več kot pol žaljivk, preklinjanja ali besed, ki nimajo pravega pomena. Opazim, da se nekaj oseb globoko dotakne. Mimika njihovih obrazov mi veliko pove. Na nekem obrazu je opaziti bolečino.  A besede le teh se vračajo kot bumerang in razvije se besedni dvoboj. Kot bi tekmovali med sabo kdo bo koga bolj prizadel. Ob tem sem se spomnila stavka nekega znanca »Ob takem prijatelju, mi je ljubši sovražnik«. Zanimivo, res. Gledaš osebo kot sliko in vidiš nekaj lepega, prijaznega. Slika ti kaže odsev lepote, topline, spoštljivosti, modrosti, zadovoljstva. Tako je videti na prvi pogled površnega opazovalca. V igri neke vloge se prepletajo želje vseh teh lastnosti, a prava resnica se pokaže čez nekaj trenutkov. Ko oseba odpre usta, se ta slika pokvari. Vidiš le megleno, popačeno ali celo umazano sliko, ki potrebuje posebno nego z dobro mero pozornosti.

Kot nevtralni opazovalec sem imela priložnost pokukati v vsakega posameznika. S pozornim pogledom sem počasi in neopazno drsela od posameznika do posameznika in opazovala njihovo mimiko med njihovim pogovorom. Glede na to, da je bila mešana skupina mladostnikov, deklet in fantov, različnih starosti, je bil rezultat vpogleda zanimiv. Pomanjkanje ljubezni. Torej zelo očitno vsak po svoje išče pozornost, se nehote ovije v obrambni plašč in ob vsaki njim neželeni situaciji ali reakciji se postavi v bran ali preprosto napade. Kot pač zna. Zna pa le tisto, kar se nauči v svoji okolici, družini, šoli, službi … Kopira vzorce, ki so mu bili podani na pot, po kateri, čeprav v družbi, pogosto osamljeno hodi in nehote igra vlogo žrtve. Slišim le pritoževanje in posploševanje. »Vse« je enako, vse je iz istega koša, vsi so isti in podobno. Mimogrede se pa vnemajo iskrice in širijo plamen vročih besed. Iščejo pozornost, bližino, posledično iščejo preprosto ljubezen, razumevanje. Po drugi strani se pa skriva za salvo grdih besed, raznih odvisnosti, preprosto beži.

Nekdo vneto, z mimiko, kako nekaj zelo pomembnega ima za povedati, iz nič trdi »Vsi Albanci so isti, hudobni. Zaradi njih smo mi v r…«. Nato se obrne proti meni in izstreli »Ti si Albanka. Saj si, a ne, Albanka?« čeprav sem bila ves čas le opazovalka, se nasmehnem, saj me zabava njegova ugotovitev in še sanja se mi ne, kako je prišel do nje. Vseeno se odločim, da ogovorim, z vprašanjem. »Po čem sklepaš, da sem Albanka? Sem ti videti tako? Sem ti morda videti hudobna in si morda zaradi mene v r…? Kaj misliš, kako sem jaz k temu pripomogla?« V odgovor sem prejela le molk in velike začudene, zbegane oči. Vprašam še … »Kaj te je privedlo do tega, da daješ vse v isti koš? Torej ker misliš, da sem Albanka, me sovražiš, čeprav sva v stiku le toliko, da se srečujeva na hodniku? Misliš sovražiti vse ljudi le zato, ker se ti zdijo Albanci, Bosanci ali kaj vem kdo še? Si kdaj dovoliš toliko časa, da vsaj malo spoznaš osebo? Kaj misliš, da drugi mislijo o tebi?« Ob tem se takoj odzove »Briga me.« Drugi se oglasi in mu reče »Pič.ica si«. Prvi spet drugemu nazaj »Ne gane me«. Njegova mimika je sporočala nasprotno. Tisti, ki ga je označil z etiketo, se je privoščljivo smejal. Prizadeti se v togi drži, napadalno dvignil proti njemu in reče »Kaj sem pič.ica?«. Seveda sem jih poskušala pomiriti in rečem »Ali zdaj iz prijatelja ustvarjata sovražnika? Vidite, tako hitro lahko pride do vojne. Zaradi drobnih neumnosti. Meja je zelo tanka.«

V daljavi že vidim znan avto in poznano osebo za volanom. Počasi se odpravim po stopnicah. Ozrem se še enkrat proti skupini mladostnikov in vprašam »Kaj zdaj, ste prijatelji ali sovražniki?« in jim pomaham. Med seboj se spogledujejo, pogledajo proti meni in nazaj in se prično smejati. Tako vem, da je se je vroča kri ohladila. Usedem se v avto in se zadovoljno odpeljemo proti cilju.