Hej, mamica, poglej me, tukaj sem!

Vsi smo na tem vlaku življenja, ki se zdi vedno bolj hiter. Vpeti smo v vsakodnevna dogajanja in včasih komaj sledimo tempu. Vsa novodobna tehnologija, ki nas obkroža bolj ali manj na vsakem koraku, je postala nekaj vsakdanjega, običajnega. Tudi vedno pametnejši in zmogljivejši mobilni telefoni, ki nam omogočajo to, tisto, ono in še več. Vse lepo in prav. Tudi jaz ga imam. In ja, prav super stvar je, saj lahko z nekaj ‘dotiki’ (danes je vendarle vse na ‘touch’) naredim marsikatero službeno zadevo, za katero bi se sicer morala usesti za namizni računalnik in bi tako porabila več časa.
Ampak, ne morem pa mimo tega, kar opažam, ko opazujem nas, mamice (pa tudi kakšnega očka vmes). In zadnjič sem, povsem nehote, mimobežno (pač, nisem ne slepa ne gluha) opazila nekaj, kar me je v sebi globoko razžalostilo in me hkrati spodbudilo h razmišljanju in želji, da bom sama še malo bolj pazljiva in dosledna, kot sem že …

Mamica, tukaj sem. Tvoj mali zaklad.

Seveda, tudi jaz z Evo v naročju kdaj pa kdaj na hitro natipkam sms možu naj gre in kupi kruh ali kaj podobnega.

Seveda, tudi jaz , ko z eno roko istočasno držim povodec naše psičke in ročaj vozička, ki ga potiskam pred seboj, medtem, ko si Eva privošči spanec, opravim kakšen klic ali dva. Pokličem taščo, sestrično, morda teto, prijateljico … Ni kaj, je treba izkoristiti vsak trenutek, ko ”sem prosta”.

Seveda, tudi jaz medtem, ko je Eva zaposlena s spoznavanjem sveta okoli sebe in se zaposli sama s seboj, ali pa, ko spi, preverim e-pošto, spotoma pa še na hitro pospravim, pomijem posodo, skuham kosilo, likam perilo, …

In seveda sem vesela, da današnja tehnologija omogoča, da kar s telefonom posnamemo lepe fotografije ali naredimo posnetke, ki bodo že čez nekaj let lep spomin na Evino otroštvo.

Skratka, kar hočem reči je, da  kdo sem jaz, da sodim, saj tudi jaz ‘pridno’ uporabljam mobilni telefon. Ampak, ko pa vidim, da je nekaterim telefon, buljenje vanj in brskanje po socialnih omrežjih pomembnejše kot dojenček, ki je tisti trenutek pred njimi, me pa zaboli v dno duše.
Tudi jaz objavljam, tudi jaz sem kar precej aktivna na socialnem omrežju. Takšna sem. A vse to naredim, ko Eve ni z menoj ali pa je zaposlena sama s seboj. Tako spotoma, za nekaj sekund.  Z možem sva namreč odločena, da jo bova skušala čim dlje držati stran od vse te novodobne tehnologije, ki je majhen dojenček res ne potrebuje.

Pa saj to niti ni pomembno kaj in kdaj, kdo. Vsi to bolj ali manj počnemo. Samo, takrat, ko nas otrok potrebuje?! Lepo vas prosim! Takrat je pomembno tisto malo bitjece pred nami, ki nas gleda z malimi radovednimi očmi. Z očmi za katere smo me, njihove mamice, ves njihov svet, varen pristan …

Hej mamica, poglej me!

In tako se je zgodilo, da sva z Evo imeli pregled pri pediatru. Kot vedno, sva prišli zgodaj. In kot vedno, se zopet čudim, kako nekateri grozno zamujajo (tudi 20 minut in več) in so ob tem povsem brezbrižni. Ne, ni najlažja organizacija oditi od doma z dojenčkom, ampak … No, kakor koli. Vsakomur svoje, važno, da se prikaže(m)jo na pregledu, čeprav zamujanje vse skupaj zamakne in lahko naredi neprijetno za ostale, predvsem novorojenčke.

In tako smo tam. Tri mamice, vsaka s svojim dojenčkom.

Eva je pri njenih 6 mesecih že resnično radovedna in jo vse zanima, še posebej jo pritegnejo drugi otroci, nad katerimi je čisto očarana. In medtem, ko se jaz in še ena mamica ukvarjava s svojima otrokoma, ju žgečkava, pihava v popek in se pogovarjava, nehote zaznam rahlo negodovanje dojenčka tretje mamice.  Najprej si mislim, oh ti ubogo malo dete pri 6 tednih. Saj bo, zdrži …

In tako nekih 3-5 minut, negodovanje narašča, mamica nič. Tišina z njene strani. Niti glasu ne nameni svojemu otroku. Zato le malo bolj usmerim pogled, tam pa malo dete, občudujoče zre v svojo mamico, se trudi dobiti njeno pozornost, ona pa … sveto zaverovana v svoj telefon. Srce me je zabolelo ob pogledu na malega dojenčka, ki ga mamica niti pogledala ni na račun brskanja po telefonu. In si mislim:”Eeeee ljudje, kako globoko smo zabredli?!”

Tudi druga mamica je opazila, spogledava se. Žalostno in nemočno, sočutno do malega bitjeca. Njegova mamica pa … nič, kot da se nič ne dogaja, njena pozornost je popolnoma usmerjena na mobilni telefon v njeni roki. Otroka kot da ne opazi.

Po tem dogodku sem začela še malo bolj opazovat okolico, za katero se običajno zanimam le toliko kot je nujno potrebno, sicer pa se brigam zase. Imam svojih težav in dela dosti, ne da bi se še z drugimi ukvarjala. A hitro se opazila, da se pravzaprav ni potrebno truditi, da bi opazil, ampak je to nekako kar neka splošna in očitno (meni ne) ‘sprejemljiva’ zadeva. Otroci v vozičku, mamice na telefonu. Otrok na gugalnici, toboganu ali v peskovniku, ki vzklika:”Mamica, poglej me!”, mamica na telefonu in niti ne dvigne pogleda. In še je takšnih primerov.

Telefon, telefon, telefon!

In se potem sploh lahko čudimo, da dandanes otroci tako hitro osvojijo svet telefonov, tabličnih računalnikov? Ne, saj imajo od prvega dne res ‘krasen’ vzgled. Mamo, ki 100% pozornost posveča telefonu. Kako zelo, zelo žalostno.
Prav tako mnogokrat tekom pogovora z drugimi starši opazim, da sva z možem pravzaprav ‘čudna’, ker Evi ‘ne dovoliva’, da bi gledala v ekran televizije, telefona, računalnika. Pravzaprav, saj vsega tega niti prižganega nimamo. Za Tv je čas zvečer, ko Eva zaspi. Pa še takrat se raje posvetiva kakšni drugi stvari.
Seveda nisva proti. Ampak pri 6 mesecih pa res še nima kaj videti, ne na televiziji, ne na telefonu. Za vse to bo še čas, ko malo zraste. Za sedaj in še kar nekaj časa pa je ves drug, otipljivi svet okoli nje dovolj. Koliko vsega ima za spoznati in osvojiti.

Ampak, marsikdo ne razmišlja tako. Pri njenih, še ne treh mesecih starosti, sem od kar nekaj mamic dobila nasvete, da naj ji dava gledati televizijo, da bom lahko v miru skuhala, ji postrigla nohtke, …

Ja, seveda je lažje (najbrž, ne bi vedela), če otroka zamotiš s televizijo, telefonom, tablico. Ampak … Ja za kaj pa smo mame, če na za to, da poskrbimo za svojega otroka in mu nudimo pozornost, ko jo potrebuje, sploh v prvem letu otrokovega življenja? Seveda jim v vsakem trenutku dneva ne moremo posvetiti svoje popolne pozornosti. Lahko pa poskušamo. Vsekakor pa je (ali pa bi vsaj moral biti) otrok pomembnejši od tehnologije, hobijev in še česa.

Najlepše je opazovati razvoj svojega otroka. Kako bliskovito gre! Posoda v koritu bo počakala, kupček perila tudi. Moj mobilni telefon in socialno omrežje prav tako. Eva in njeno odraščanje pa ne.
Tako hitro bo tu čas, ko se bom spet lahko posvetila le sebi in svojim ‘hobijem’, saj me Eva ne bo več potrebovala, ker bo odletela iz gnezda. Do takrat pa – moj čas je njen čas. Še posebno v trenutkih dneva, ko me potrebuje.
Kaj pa, ko me ne? Če mi, ob tem, ko se Eva igra, raziskuje, tipa in okuša (ni kaj, vse pač mora v usta) svet, uspe popiti vročo kavo, je v tistem trenutku, čeprav Eva ne potrebuje moje pozornosti, zame najlepši razgled prav ta moj otrok, ki na novo odkriva svet, ne pa ekranček na telefonu.