Gumitvist in med dvema ognjema – kje se je izgubila otroška igra?
»Ali je kaj trden most?«
»Napadam, napadam Anglijo!«, zemljo krast.
Nas tamale so mame, ko so z balkonov stanovanj vpile »misliš že kaj domov, sploh veš koliko je ura?«, preganjale z igrišč domov, »a je to še normalno, saj že cel dan skoraj nič nisi jedla!«, današnje otroke pa mame bolj ali manj uspešno naganjajo iz svojih sobnih svetišč ven, ven na svetlobo. Doma ni bilo hujšega, kot če je zunaj žgalo sonce, ti pa si bluzil zaprt v sobi. No, pa saj ravno zato nisi, kje pa. Nogometna in košarkarska igrišča samevajo, nekatera je »obiskal« le čas in zdaj tam propadajo, travniki niso nič več poteptani od tekanja in lovljenja, zato pa vsaj travniške rožice lepo rastejo.
Pa si mislim, kaj se res dogaja z današnjimi mulci, vsi povprek so nekakšni »mlečni geeki«, tako suvereno s hitrimi prsti obvladajo svoj pametni telefon in vseh milijon aplikacij na njem. Ravno danes med kosilom teče debata, kako drugošolec “osnovke” že zdaj svojim učiteljicam popravlja računalnike ali nekaj na njih. Si mislim, ti pa si butasta, obvladaš Word in Photoshop pa misliš, da si »ga« za »nekaj« prijela. Res smešno ali žalostno?
Če bo šlo tako naprej in bo šlo, v resnici že gre svetlobno hitro, nas bojo tamali in tisti za njimi tako gladko prešišali, da nam ne bo več jasno kdo bo tisti, ki bo koga učil.
Pa si spet mislim, čakaj malo, zadnjič je nekje nekdo izjavil, da ima osem ali deset, mogoče celo dvanajstletnik danes težavo narediti preval! Resno? Prav res, ho ho, kaj pa to, da se kleče prekucneš na glavo in pristaneš spet na nogah! No, mi smo prevale delali v miže, enega za drugim. Kolesa in stoje, špage, če želite. Ko smo kompanjonke pred blokom in vsak odmor v šoli igrale gumitvist in zraven pele »usa, usa, usa, sa, pipi, druga čarapa!« Se še spomnite kajne, dvometrske barvne elastike, mi smo imele tudi mavrične, ena jo je držala na enem koncu, druga na drugem, tretja pa je skakala. Najlažje je bilo itak v višini gležnjev, pa pri kolenih, no me smo bile že pravi profiji, smo gumitvist skakale kar čez glavo. In to več ur skupaj!
Poleti smo se z bratom in sestričnami pa vaškimi sosedi zadaj za babičino hišo »šli kuhinje«, na nekaj metrski škarfi smo si opremili kuhinjico, šank in pult, kot se za tako »odprto restavracijo« spodobi, stregli pa smo nekakšne sarme zvite iz trtnih listov, polnjene s trobenticami in še nečim. Kakšni gurmani smo bili že takrat.
Pestro je bilo tudi pozimi, veselili smo se vsakoletnega »smučarskega prvenstva« na bližnjem hribčku, slalom smo vozili kar med majhnimi koli, te smo na skrivaj babi zaplenili iz njenih butar. Pa smučarski skakalci smo bili, pol metrska skakalnica je bila čez glavo, da si skočil zagotovo vsaj dva tri štiri metre. Točno smo vedeli, vsak meter smo označili s suhimi vejicami, kot je bilo to pri tistih »pravih skakačih«.
Bili smo vse, ravbarji in žendarji, igralci frnikol in izvrstni tekači in metalci žoge v »med dvema ognjema«, »gmajniški norci« na Rogovih bemixih, ma res smo bili prave face. Aha, pa, da ne pozabim na ristanc, mi smo temu rekli tančula.
To so prave igre, idealne igre pri katerih se razvija akomodacija, orientacija in ravnotežje. Otrok mora razmišljati, kam se bo skril, kako bo v prvem poizkusu zadel tisto majhno luknjico s frnikolo, skratka otrok razmišlja.
Danes pa se zdi, da smo te igre pozabili, so na njih pozabili otroci sodobniki, ni jih več! Otrok je danes ful utrujen, leži in gleda v računalnik. Obvlada pa tisto in ono igrico in podira rekorde v nabiranju virtualnih točk.
