Dobila sem službo
Po približno enoletnem iskanju. Vmes sem se namreč ukvarjala še s strokovnim izpitom in še prej pripravništvom, ker sem mislila, da mi bosta pri iskanju morda v pomoč.
In potem sem napisala kakih nevemkoliko prošenj, na katere niti nisem dobila odgovora. V najboljšem primeru pa sem dobila obvestilo neizbranim kandidatom. Po kakem letu pa so se stvari pričele nekoliko premikati. Zakaj?
Hm. V bistvu ne vem točno.
Morda zato, ker sem se v tem času “brezposelnosti” nekoliko poglobila vase, prebrala par dobrih knjig, se bolj posvetila delu življenja, za katerega prej ni bilo časa, morda postala boljši človek, kdo ve, je nastopil moj trenutek … Kdo ve. Jaz verjamem, da mi je bilo spet nekaj podarjeno. Kot v bistvu že vse do sedaj.
Že to, da sem se (ne)uspešno udeleževala različnih razgovorov, mi je pomenilo veliko. Skoraj toliko, kot da bi za tisto službo dejansko bila izbrana. Doma sem potem čisto tako, v kratkočasenje, razmišljala, kaj sem morda naredila narobe, da nisem bila izbrana. Morda sem se držala preveč skrivenčeno ali bila preveč samozavestna …
Kakorkoli. Morda bi lahko rekli, da mi je vse skupaj okrog iskanja službe že nekako “dol viselo”. Prošnje sem seveda še pošiljala kot priden iskalec zaposlitve. In se vmes kdaj pa kdaj malo oklofutala, da nisem ravno zaspala v enoličnosti opravila. Ker zaspati ne smeš …
Nekega dne pa mi je je sestra poslala neko ponudbo za delo, o katerem bi še sanjarila težko. Poprej sem imela navado, da sem se pred pošiljanjem prošenj za neko službo, v njej predstavljala. Kako bi izgledala, v kaj bi se oblačila, kaj bi počela, kako bi celotno moje življenje potekalo. Cela stilska preobrazba.
Prebrala sem zahteve delodajalca in že skoraj kliknila na križec za izhod s spletne strani. Nimam šans. A nekaj ali le stara navada, da poskusiti ni greh, me je prepričalo, da sem vseeno poslala svoj življenjepis in kratko pozdravno sporočilu v mailu, kjer sem že vnaprej povedala, da NIMAM vseh zahtevanih reči. Da jim olajšam zadevo. Itak ne bom izbrana, sem si mislila. V bistvu niti nisem poslala vse papirokacije, ki so jo zahtevali, ker sem bila tako prepričana v brezsmiselnost svojega početja.
Čez en teden sem na telefonu opazila neznano številko, ki me tistega dne klicala vsaj trikrat. Ponavadi neznanim številkam ne vračam klicev. Bojo že poklicali, če je kaj nujnega. A ta številka me je očitno res želela doseči, če me je tako vztrajno klicala.
In tako sem poklicala. In prvič slišala glas moje sedanje “šefice” (še šefico brez narekovajev težko napišem, ker ji to ime sploh ne pristoji).
Naj vam povem, da je moja služba nekaj, kar si nisem drznila niti želeti, a hkrati v njem počnem toliko stvari, če ne kar vse, kar sem že počela do sedaj. In to z veseljem. Včasih se nekako počutim tako, kot bi se celo svoje življenje pripravljala na to. In me postane kar malo strah vse te odgovornosti, zato se raje lotim dela, ki ga opravljam z veseljem že drugi mesec in upam, da tudi naslednjega in naslednjega in naslednjega … Vse do penzijona, ki bo ali pa tudi ne. Če nekaj delaš z veseljem, te tudi “penzjon” ne boli več toliko.
Tole sem se namenila zapisati tudi za vse tiste, ki še vedno iščete. Četudi karkoli, samo da bo. Ne se vdat črnogledanju. Mogoče za nekaj minut, par dni. Potem pa se spet zaženite in trkajte, trkajte. “Kdor trka, temu se bo odprlo,” mi je nekoč rekel nekdo, čigar mnenje zelo, zelo cenim. Ker če bi to rekel nekdo drug, no … Bi si mislila, naj obrne ploščo. Misel je že nekoliko zlajnana. In hvala Bogu, da sem ga poslušala. Veliko uspeha pri iskanju služb!
