Gluhota kot življenjski sopotnik

Slišati se večini ljudi zdi samoumevno. Z zvoki smo obdani od jutra do večera in še čez noč, 24 ur na dan, 365 dni na leto. Pravzaprav si včasih celo želimo izklopiti svoja ušesa, samo da bi imeli mir! Mogoče je to zato, ker smo na letalu ali čakamo v ordinaciji, in nam jok lačnega dojenčka para živce. Ali pa naš najstniški mulo navija najsodobnejšo ‘muzko’ in niti ni toliko korekten, da bi si nabavil slušalke, ker želi do polnosti izkoristiti moč in nabijanje basov svojega novo pridobljenega glasbenega stolpa. Lahko da je naše okno tik pod razritim pločnikom, kjer delavci s stroji prenašajo kamenje, režejo in popravljajo. Če smo res že na koncu z živci, se razburjamo celo zaradi tega, ker menimo, da žena ali otrok preglasno pomivata posodo. Ali pa, če se prepiramo ali smo priča prepiru med starši. In v taki trenutkih si porečemo: »Kaj bi dal, da bi bil gluh!«

Gluhota – nevidna invalidnost

Gluhota se v takih situacijah zdi resnično enostavna rešitev. Samo izklopiš, in možgani imajo nekaj časa mir pred nadležnimi zvoki medtem ko migrena v glavi popusti do bolj tolerantne stopnje. Toda kaj pravzaprav gluhota je? Kako jo prepoznati? Kako se razlikuje od pojma ‘slabo slišim’? Najbolj preprost opis bi bil, da je gluhota popolna odsotnost zvokov zaradi prirojenih ali pridobljenih dejavnikov. Če so dejavniki prirojeni, to pomeni, da so drugače popolnoma zdravi ljudje gluhi zaradi napake v genih. Med pridobljene dejavnike štejemo bolezenske, kot je ogušelost zaradi akutnega vnetja srednjega ušesa zaradi bolezni, mehanske, kot je poškodba notranjega ušesa z dolgotrajno izpostavljenostjo močnim zvokom – ‘nabijanju’ glasbe, delo v zelo hrupnemu okolju ali izpostavljenost močni eksplozijii, starostne, ko se sluh zaradi starosti slabša in neznane, ko medicina ne najde vzroka in tudi ni mehanske ali starostne izpostavljenosti. Gluh človek ne sliši zvokov, ali pa morda sliši samo zelo visoke in glasne zvoke, medtem ko naglušni lahko deloma sliši zvoke, vendar v slabši kvaliteti kot normalno slišeča oseba. Slabo slišeči so pri tem zelo podobni naglušnim, vendar s to razliko, da je pri njih stopnja oglušelosti še zelo rahla in se jo da nadoknaditi z nošnjo ustreznega slušnega aparata.

Slika 1: Najpogostejša ‘napaka’ v komunikaciji z gluho osebo

Vir: [chicysports.com], b.d.

Ko govorijo roke in ustnice

Ne glede na to, v kateri deželi se boste znašli, gluhi imajo univerzalen jezik – govorico rok ali kretanje. Samo kretanje se pojmovno, slovnično in vsebinsko malo razlikuje, vendar je večina kretenj dovolj podobnih, da dva gluha ‘govorita’ med sabo, ne da bi jima bilo potrebno poznavanje njunih maternih jezikov – če jih pa le poznata, to samo še olajša komunikacijo predvsem zato, ker si lahko dodatno pomagata pri razumevanju s pomočjo branja z ustnic. Fraza ‘beri moje ustnice’ (angleško ‘read my lips’,) niti ni tako zelo iz trte zvita, kot si mislimo. Pri ustvarjanju glasu ne sodelujejo samo grlo, jezik, ustna in nosna votlina, temveč tudi ustnice. Gluhi ljudje se zato naučijo, kakšna je oblika ustnic za posamezne glasove in nadalje to znanje uporabijo pri razbiranju besed z ustnic. To je zelo dober način za komunikacijo, vendar ima napako, ker so nekateri glasovi po tvorbi zelo podobni – v slovenščini so to pari p/t, č/ž, s/z, tako da gluhemu vzame precej energije in koncentracije za razumevanje daljšega stavka, pri čemer se mora tudi velikokrat zanašati na ugibanje, katera beseda kaj pomeni. Dodatno imajo vsi ljudje svoj način izgovorjave, tako da se mora gluha oseba sproti prilagajati sogovorniku ali sogovornikom. Četudi je branje z ustnic naporno, pa predstavlja veliko oporo pri razumevanju, zato je za gluhe moteče, če si osebe med govorjenjem zakrivajo ustnice (roke, brki, list papirja), so predaleč ali preprosto obrnjene stran. Gluhim samim glasovi ne pomenijo veliko, če niso kombinirani z branjem z ustnic. Gluhi se zato veliko zanašajo tudi na obrazno mimiko, ki je pri njih zelo poudarjena – nekaj, kar bi za slišečega bil samo majhen nasmeh, je pri gluhem včasih nasmeh od ušesa do ušesa. Čisto malo zgubane obrvi bodo pri gluhem popolnoma ‘potlačene’. Gluhi ne čutijo več kot ostali ljudje, čutijo enako, vendar so zaradi njihove obrazne mimike včasih sprejeti kot bomba, ki bo vsak čas eksplodirala – zelo, zelo previdno, ker slišeči običajno potrebujejo čas, da se navadijo na njihov način izražanja.

Slika 2: ‘Abeceda’ gluhih

Vir: [glogster.com]

Komunikacija gluhi – slišeči

Slišeči ljudje med sabo običajno komunicirajo brez večjih nesporazumov. Gluhi tudi. Toda kako je, ko se ta dva svetova srečata, trčita skupaj v obliki deh oseb, ki se morata sporazumeti na vsak način? Recimo da mora gluhi plačati položnico ali je slišeči zdravnik, ki obravnava gluhega. Kako se bosta sporazumela? Običajno je še najmanj težav s pisnim sporazumevanjem – list papirja, slišeči in gluhi pa napišeta vprašanja in odgovore nanje. Ta način še najbolj deluje, ker je v večini primerov zelo težko, da bi se zgodil nesporazum. Slabost tega pa je, da za tak način komunikacije nujno potrebujeta kos papirja, delujoče pisalo in čas – pomemben je predvsem čas, za katerega pa se lahko zgodi, da je omejen, in pri otrocih, ki še ne znajo pisati in brati je tak način popolnoma neuporaben. Drugi način je uporaba kretanja ali vsaj gest, ki bi gluhemu sporočile namen sogovornika – deluje, vendar ne, kadar se hočejo izraziti bolj zapleteni pojmi. Kretanje je podobno kot tuj jezik, kjer ima vsak gib svoj pomen, zato lahko gluhega uporaba gest s strani kretanja neukega sogovornika samo zmede. Branje z ustnic in obrazna mimika sta razmeroma učinkovita načina komuniciranja, če ima gluhi že razvit besedni zaklad in obvlada govor, zato je ta način primeren za otroke. Glasovno sporazumevanje se razlikuje od posameznika do posameznika – so gluhi, za katere ne bi rekel, da so gluhi, ker obvladajo jezik na podobni ravni kot njihovi slišeči sogovorniki, so taki, (tudi naglušni,) ki jim takšno sporazumevanje gre, vendar se jim pri besedah ‘zatika’ – nepravilno naglašajo besede, deloma napačno uporabljajo slovnico in tvorbe stavkov, in so tudi takšni, ki ne obvladajo modulacije glasu, zato so večinoma preglasni v okoliščinah, ko ne bi smeli biti, in se zanašajo predvsem na mimiko obraza in kretnje, njihova slovnica je razdrobljena in tvorba stavkov pomanjkljiva. Zadnja skupina so predvsem ljudje, ki so že od rojstva gluhi in niso imeli možnosti da bi razvili govor do stopnje, ko bi bil razumljiv za slišeče osebe. Pri učenju govora je nareč sluh izjemno pomemben, ker nam omogoča sprejemanje slušnih dražljajev in njihovo pomitev v ustrezne spominske centre v možganih. Ko govorimo, si iz spomina ‘prikličemo’ osnovno zvočno sliko in jo prilagodimo svojim potrebam – govorimo glasneje ali tišje, bolj ali manj poudarjeno, hitro ali počasi. Pri osebah, ki so gluhe od rojstva, je ta zvočna slika izjemno popačena ali pa je sploh ni, in to vpliva tudi na njihov govor. Osebe, ki so oglušele pozneje in so že imele razvit govor, so običajno sposobne normalnega komuniciranja, težava pa se pojavi pri razumevanju ‘zvočne slike’ ki jo podaja sogovornik , ker njihovi možgani ne zmorejo sočasno sprejemati, primerjati in prevajati dane slike. Težava se pojavi že pri sprejemu, ker če je beseda izgovorjena pretiho, preglasno, prepočasi ali prehitro, se gluhi trudi razvozlati to besedo, medem pa je mimo njega že ‘šel’ celotni stavek. Zato je s stališča sišečih gluhi malo ‘zaostal’, ker ne razume in se ne odzviva tako hitro kot oni.

Svet tišine za gluhe in naglušne ni samo obdobje, ko se zvok za nekaj časa izklopi. Je način življenja, ki mu je podrejena komunikacija z okolico, ki jo gluhi opravlja včasih bolj, včasih pa manj uspešno. To pomeni, da se vsakodnevno spopada s predsodki s strani slišečih, češ da je mentalno zaostal, čeprav v resnici ni, zvoki, ki jih ne more slišati in so včasih življenjsko pomembni, in vsakdanjimi situacijami kot je plačijo položnic, iskanje službe, pogovor s člani družine in prijatelji, plesom in če gre v tujino, s tujimi ljudmi in jeziki. Zato naslednjič, ko se boste jezili zaradi ropota, pomislite, da je na drugi strani življenja nekdo, ki mu ni bilo dano slišati in bi prav rad slišal in razumel hrup, ki vas trenutno tako zelo moti.

Malo za hec… pa vendar resnično:

Vir: [thatdeafguy.com],b.d.