Fobija ali strah pred …

Fobija ali strah pred specifično situacijo, dejavnostjo ali predmetom  je pojav, katerega človek ne more kontrolirati. Skoraj neverjetno je, kakšne vrste fobij poznamo in kako neprijetno je to za človeka. Celo deset procentov populacije trpi za eno od teh pojavov. Lahko ga bi razdelili na tri dele. Strah pred naravnimi pojavi, kot so tema, grmenje, veter, pred živalmi (pajki, ptiči, psi) in pred različnimi situacijami (višina, zaprti prostor). Fobije so dvakrat pogostejše pri ženskah, razlogi za njihov pojav pa različni. Izhajajo lahko iz travmatičnega doživetja, pretiranih strahov staršev ali starševskih pretiranih odzivov na neko situacijo. Odzivi oseb, ki trpijo od tega pojava, so različni. Pogostokrat se zaprejo vase, izogibajo situacijam (čeprav ima to velik vpliv na kakovost življenja), občutijo tesnobo, paničen strah ter imajo težave z dihanjem. Enostavno pojava ni moč kontrolirati. Takšne osebe se zaprejo vase, nesigurne so in naredijo vse, da se izognejo predmetu strahu. Fobijo je lahko premagati, vendar mnogi ne želijo obiskati psihoterapevta zaradi sramu ali pa neznanja. Že sam pogovor o tem in podpora bližnje osebe lahko pripomoreta k izboljšanju in spoprijemanju strahu. Kadar pa je fobija močnejša, se je vsekakor treba obrniti po pomoč k specialistu.

Od otroštva sem trpela zaradi klavstrofobije ali straha pred zaprtim prostorom. Skozi meglo se spominjam dogodka, ki me je spremljal večino mojega življenja, marsikdaj pa tudi oviral. Z sestrično sva ostali zaprti v dvigalu dobri dve uri, dokler naju niso rešili. Podrobnosti se ne spomnim, vem, kar so mi povedali. Udarjali sva po vratih in vpili, dokler naju niso slišali in z besedami umirili, poklicali pomoč in naju rešili. Odkar se zavedam sebe, nikoli nisem šla več v dvigalo, pa naj je stopnic bilo še toliko. Pred vsakim tunelom mi je postalo slabo, grabila me je panika, potila sem se, tresla, komaj dihala, glavo pa tiščala med noge. Vožnja z avtobusom je bil pravi podvig zame. Na šolskih izletih so se mi mnogi smejali. Na enem takšnem v Postojnsko jamo sem ostala pred jamo sama, saj si niti pod razno nisem upala vstopiti. Nekoč smo se otroci doma igrali, ker je ostalim  moj strah bil smešen in nerazumljiv, so me zaprli v omaro in držali vrata. Posledica tega so bili trije šivi na glavi in nezavest. Od takrat sem imela vsaj pred vrstniki mir. Pred sedmimi leti sva s partnerjem začela veliko potovati v Ljubljano. Že dan pred tem me je grabila panika, srce pa mi je tolklo kot noro. Partner me je razumel in hrabril, ampak iz potovanja v potovanje je imel s tem vse manj potrpljenja, saj se je zaradi straha za mene težko koncentriral na vožnjo. Bil je odločen, da bova ta moj strah premagala skupaj. Najprej sva skozi tunel odprla okno in glasno navila radio z znanimi skladbami ter pela. Na začetku je bila moja glava še vedno sklonjena, partner pa mi je med dvema tuneloma zagotavljal, da ne bo dovolil, da bi se mi karkoli zgodi, nežno mi je govoril, me držal za roko, v tunelih pa sva zopet pela. Velikokrat sva vse to ponavljala, dokler nisva prišla do tega, da sem v tunelih že sedela zravnano, vendar še vedno miže. Veliko je že to pomenilo, da sem noč pred potovanjem mirno spala. Potem pa se je zgodilo, ne da bi se tega zavedala. Pozno zvečer sva se vozila domov, veselo se pogovarjala in niti sama nisem verjela, ko sem se zavedala, da sva prevozila že pol tunela, jaz pa sem še vedno gledala in nič se z mano ni dogajalo. Partner me ni mogel prehvaliti, bil je name zelo ponosen in danes mi tuneli ne predstavljajo več problema, čeprav jih še vedno ne maram, isto kot dvigal, teh se še vedno izogibam, razen če je z mano partner. Prepričana sem, da bom z časom tudi ta strah premagala.

 Apelirala bi na starše. Ne prenašajte svojega strahu na otroke. V otroški podzavesti se zapišejo vse informacije, ki jih dobi od okolice. Velikokrat starši nezavestno strašijo otroka, kot je, “ugriznil te bo sosedov kužek”, kadar grmi, “bogec se krega, ker nisi bil priden”, “odnesel te bo bau, bau”, ” če ne boš popil sirupa, boš dobil pikico”, itd. Kadar pa pri otroku ali najstniku opazite pretiran strah, se posvetujte z zdravnikom. Ne zatiskajte si oči, saj fobije zelo vplivajo na kvaliteto življenja in takšna oseba težko strah premaga sama. V vsakem primeru se je treba s tem pojavom soočiti.