Ujeti v razmerju

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se zbudili slabe volje? Ste v službi razdraženi in ne prenesete kritike sodelavcev? Ste morda odrezavi in greste sami sebi na živce? Se pogledate v ogledalo in niste zadovoljni s sliko, ki vas opazuje nazaj? Ste nesrečni in se počutite, kot da bi vas povozil »tramvaj«? Ali pa ste vedno nasmejani in skrivate svoje občutke ter ne želite, da bi okolica vedela, da pravzaprav trpite?

Ste morda kdaj poskušali odgovoriti na vsa ta vprašanja?

Jaz sem.  Niti malo mi ni bilo všeč, ko sem analizirala svoje življenje in ugotovila, da nisem popolnoma nič drugega kot »fasada«. Saj razumete izraz »fasada«? To je nekdo, ki je vedno nasmejan, vedno dobre volje in ta oseba se poskuša zliti z okolico, v sebi pa nemočno trpi in umira. Ta oseba je raje v družbi, v službi, kjerkoli, samo doma ne. Zakaj? Kaj se dogaja doma? Nihče ne ve.

Vsak si želi biti ljubljen in želi nekoga ljubiti. Toda včasih je to zelo težko. Ne prenesemo samote in izbiramo partnerje, da bi se počutili varno, ljubeče, da bi lahko ljubili. Imamo vizijo o idealnem partnerju in se razdajamo človeku, katerega smo označili za primernega. Včasih spoznamo osebo, ki je v prvem trenutku osvojila in očarala naš um. Tako je, naš um – ne našega srca. Moje prepričanje je, da si partnerja iščemo najprej z očmi, saj nam mora biti všeč na pogled. Nekaj nas mora privlačiti, da pride do prvega kontakta. Potem steče komunikacija in nekateri so tako dobri igralci, da očarajo naš um in nas popolnoma zaslepijo.  In seveda mi to zamenjamo za ljubezen. Počutimo se veličastno in smo srečni. Ne opazimo pa, da smo bili popolnoma zmanipulirani. Da je ta oseba pravzaprav samo pozorno poslušala nas in potem naše besede malce v drugačni obliki postregla na zlatem pladnju. In ker se je tako lepo svetilo, smo seveda zajeli razmerje s polno žlico.

Šele, ko smo v razmerju, začnemo ugotavljati, da ta oseba ni prava za nas. Da se ne počutimo ljubljene, da težko ljubimo nazaj in da nam ni prijetno v družbi te osebe.  Vendar naš um je od začetne predstavitve tako zaslepljen, da se nočemo ločiti od te osebe. Na začetku smo spoznali nek ideal in sedaj ga hočemo nazaj. Niti pod razno se ne pustimo prepričati, da je ta oseba na začetku samo manipulirala z nami in naše besede obrnila točno tako, kakor smo si sami želeli. Te osebe so odlični igralci, ki nas psihološko prepričajo, da so za nas idealni partnerji in mi slepci se tega oklepamo in čakamo, da se vrne ideal, ki smo ga na začetku spoznali.

Toda…

V vsakem razmerju je na začetku neka igra, kjer bi se radi čim bolje predstavili. Nekateri se predstavimo v luči, kakršni pač smo. Nekateri pa nas znajo navdušiti z zaslepljeno lučjo in mi ji neumno sledimo.

Tako sem tudi jaz spoznala simpatičnega gospoda, ki me je očaral z zunanjim nežnim izgledom in me zasipal s kupom komplimentov in z ogromno mero inteligence. Seveda sem zaradi zaslepljenosti sama označila visoko raven njegove inteligence. Bil je popoln, lep, postaven, pameten in jaz sem zanj bila popolno bitje, ki ga je iskal celo življenje. Vsaka moja beseda je za njega bila: »Wauuu…«. Vsaka moja misel je za njega bila, kot da bi jo sam izrekel. Delovalo je, da sem spoznala osebo, ki me popolnoma sprejema, razume in dojema. In enako sem čutila do njega tudi jaz. Dva meseca je bilo razmerje božansko in nasploh nisem mogla verjeti, da sem imela takšno srečo, da sem ravno jaz spoznala moškega, ki mi je pisan na kožo.

Potem pa … se je preselil k meni. Počasi je začel izginjati žar zadovoljstva. Vsak dan so se kazale malenkosti, ki so me začele razžirati. In iz dneva v dan je vse več popival. Kar naenkrat moji stavki, moje pripovedi niso več bili zadostne. V njegovih očeh sem postala neumna, nerazgledana in totalno zabita. Vsak moj korak je postal napačen. Vsako moje dejanje je zanetilo prepir.

Prišla sem celo do stopnje, ko nisem znala niti kozarca več pravilno postaviti na mizo.

Postala sem razdražena, žalostna in nezadovoljna. Postala sem nekdo, neka oseba, ki je sploh nisem poznala. Vsak dan, ko sem odšla od doma, sem si nadela šminko in poleg obvezno opremo – nasmeh. Se pravi – podala sem se v nov dan s popolno »fasado«.

Moj ideal se je razblinil, vendar nisem odnehala. Na vsak način sem hotela dobiti nazaj tisto, kar sem na začetku spoznala. Vsak dan sem se borila za svoj ideal. Poskušala sem mu pojasniti dejstva in mu v njegov um posaditi, da sem jaz tista, ki jo je iskal celo življenje. In je bilo spet lepo. Dan, morda dva. Potem, pa se je spet razblinilo vse v nič. Znova in znova sem se borila iz dneva v dan. Vsakič ponavljala enake besede. Psihično sem bila popolnoma na tleh. Temu moškemu nisem mogla dopovedati, da brez zaupanja v partnerja ni odnosa.

Stanje se je še poslabšalo. Po njegovem mnenju sploh nisem bila v službi, temveč v moški družbi. Začelo se je obtoževanje in morala sem se zagovarjati za stvari, ki jih nikoli nisem naredila. Pozno v noč sem razlagala, kje sem bila, kaj sem v službi delala in s kom vse sem govorila. Bog ne daj, da sem med malico govorila z moškim! Kajti če sem, potem imam nekaj z njim. V imenu ljubezni in želje, da bi bila ljubljena, sem črtala s svojega seznama vse prijateljice in vsa dejanja, ki bi ga utegnili motiti. Hitela sem domov iz službe. Poskušala govoriti na način, kakor naj bi njemu ustrezalo. Poskušala sem biti popolna gostiteljica, ko so prišli njegovi prijatelji na obisk. Skratka, dala sem vse od sebe, da bi rešila razmerje. Postala sem obsedena s tem, da na vsak način nazaj prikličem svoj ideal.

Torej sem črtala vse svoje opravke, da se lahko posvetim samo njemu. Vendar je spet našel jabolko spora.

Ko so bili njegovi prijatelji na obisku, nisem pravilno sedela. Po njegovem sem jih celo osvajala. In dobila sem v glavo goro očitkov, da se ne zavedam, da so njegovi prijatelji poročeni in jih ne zanima moje razkazovanje. Kajti prišla sem  iz službe, kjer nosim pač poslovni kostim s krilom. Torej sem naslednjič oblekla hlače in puli. Pa spet ni bilo prav. Ker sem imela prekrižane noge in sem sedala na sedežni, ter ne za kuhinjsko mizo. In ponovno sem dobila po glavi enake očitke. Karkoli sem rekla ali naredila, ni bilo prav. Da sploh ne omenim dejstva, da smo bili v mojem stanovanju, ki sem ga jaz plačevala. On pa ni prispeval nič, samo priskledil se je. Ker je pač trenutno v finančni krizi.

Moj trud ni rodil sadov. Iz meseca v mesec sem se trudila, da bi prebudila tisto, kar dejansko sploh ni obstajalo. On je živel v svojem svetu, kjer so edino njegove misli in njegova dejanja pravilna. Nisem znala niti več intimno zadovoljiti svojega moškega. Niti nisem imela več pretirane želje. Vsak moj gib je bil napačen, vsak moj poljub me je po njegovem izdajal, da se razdajam drugje, zato doma nisem pri stvari. Bila sem neprespana, utrujena in popolnoma uničena. Postala sem živi mrtvec.

Prišel je dan, ko sem začela misliti spet s svojo glavo. Končno sem se prebudila iz sanj in se začela postavljati zase. Postavila sem ga pred dejstvo, da živi na moj račun. Da živi v mojem stanovanju in me obtožuje za stvari, ki ne obstajajo. Če želim sedeti v svojem stanovanju, na svoji sedežni, s prekrižanimi nogami, je to moja pravica.

Postavila sem se v vlogo majhnega detektiva in prišla do dejstva, da sem pod streho vzela popolno zgubo. Človek je bil tako na tleh, da se mi je celo skoraj zasmilil. Njegova samozavest je bila na nuli. V življenju ni popolnima nič dosegel. In pri dvainštiridesetih letih še vedno živi pri svoji mamici. Sam mi je povedal, da živi v hiši svojih staršev, vendar ima tam svoje stanovanje. Kar drži – toda mamica ga pere, lika, hrani in plačuje vse stroške. On pa je brezglavo letal iz razmerja v razmerje. Žena mu je pobrala otroke in mu izplačala hišo, ki sta jo skupaj zgradila. On pa je ves denar pognal v dveh letih. Iz meseca v mesec se komaj prebija. Ima bedno službo, sam pa je opisal svoje delovno mesto, kot da je direktor ustanove.  Skratka, po njegovem je on car, brez katerega nikjer ne morejo. Moje ugotovitve pa so pokazale, da je nula. In njegovo veličanstvo je samo v njegovi glavi. Zaradi nizke samozavesti pa seveda vedno išče žensko, ki ima močan karakter, ker uživa v tem, da jo očara in potem popolnoma zruši njen bit obstoja. Zanj je to hrana, da nahrani svoj ego. Saj edino tako lahko vsaj malce uživa v prevladi in moči. Tako sem na poti raziskovanja našla še dve revi, ki sta doživljali enako kot jaz. Obe premožni in trdni, ju je poskušal zmanipulirati in mu je celo uspelo do te stopnje, kakor je to naredil z mano. Ampak, kakor jaz, sta se tudi oni dve prebudili in ga spodili.

Kakor je prišel, s culo na rami, tako sem ga tudi nagnala. Vreče sem zmetala na prag, mu pobrala ključe in ga postavila na dež.  Preslišala sem njegove prošnje in grožnje. Najprej je prosil za odpuščenje, ker ga ni bil deležen, je naslednji korak bil, da je začel groziti na nek način. Češ, da je moja lepota minljiva in da me nihče več ne bo pogledal čez leto, dve. Kajti moja zadnjica bo upadla, moj obraz se bo postaral in hotel me je prepričati, da je on moj zadnji vlak.

Vendar ni mi bilo mar. Končno sem čez nekaj tednov postala svobodna.

Počasi so se njegova sms sporočila začela manjšati in tudi sam je spregledal, da se ne more več vrniti.

Seveda je poskušal na vse načine nazaj na toplo, vendar moja ušesa so bila gluha. Spet sem postavila svoje življenje na svoj tir in niti malo mi po tej izkušnji ni bilo mar, če sploh še kdaj pripelje kakšen vlak.

Vendar nisem rabila dolgo čakati. Vlak je prišel. In to vlak v pravem pomenu besede. Danes sem poročena z najčudovitejšim moškim. Moj mož me sprejema takšno kot sem in ljubi vsak delček mojega telesa. Popolnoma si zaupava in skupaj hodiva po poti življenja. Ponosna sem na svojega moža in ljubim ga z vsem svojim bitom. Moje življenje se je umirilo, noči so postale sladke, dnevi očarljivi.

On pa je postal preteklost, grenka preizkušnja, ki me je naučila enostavnega dejstva, da ni vse zlato, kar se sveti.