Smo Slovenci obremenjeni s predsodki?
V času, ko se soočamo z gospodarsko krizo, rastjo brezposelnosti in velikim nezadovoljstvom od mlajših (študentsko delo) do najstarejših (pokojnine), velikokrat zaidemo tudi v osebno krizo. Ta večkrat pogojuje tudi naše poglede do drugih. Ti morda niso vedno všečni vsakomur, vsekakor pa so odraz našega pogleda na družbeno situacijo, v kateri smo se znašli.
Kaj so predsodki?
Predsodek je vrsta stališč do socialnih skupin, ki niso utemeljena, a jih spremljajo močna čustva in odpor proti spremembam. Navadno so negativno čustveno naravnani (sovraštvo, zaničevanje, strah) in imajo negativne vrednostne ocene. Dogodki pred časom na Filozofski fakulteti v Ljubljani potrjujejo, da nestrpneži svoje predsodke do drugačnih izražajo povsod. Doslej še brez sankcij, kar je najbolj zaskrbljujoče. V nadaljevanju se bom opredelil do najbolj razširjenih predsodkov in jih skušal povezati z narodnostjo, raso, spolom, starostjo in vero.
Največkrat se ljudje poslužujemo izražanja nezadovoljstva nad drugimi, drugače mislečimi, kadar se počutimo ogrožene. Morda so zaradi tega etnični predsodki tisti, ki nakazujejo sovražnost do drugih narodnostnih skupin. Velikokrat jih imamo za konkurečne (Romi, delavci iz držav nekdanje skupne države, študentje tujci …), čeprav se ne zavedamo, da so med njimi prvi tisti, ki imajo z zakonom zagotovljene vse pravice, drugi največkrat opravljajo delo, za katero mi nočemo poprijeti, tretji pa so se prišli le izobraževat v korist okolja, iz katerega prihajajo. Pa se največkrat zgodi, da jih ne razumemo. Ker so neuki, s prizvokom nedelovnih ljudi in morda, kot slednji, celo s privilegiji, kateri niso dani nam.
Rasni predsodki
so pri nas manj prisotni, saj se le-ti največkrat izkazujejo nad sovraštvom večinske skupnosti nad manjšino. Morda bi tudi v ta okvir lahko dali romsko skupnost, saj smo se v preteklih letih soočali z agresivnostjo Romov in obrambo »Neromov«, kakor tudi obratno. Slednji smo se že začeli spraševati, ali smo v nekaterih primerih (Strojanovi ipd.) celo prešli v manjšino, vsaj glede pravic in dolžnosti, ki jih imamo. Se izobražujemo, delamo, plačujemo davke, a smo za vse, kar napak naredimo, sankcionirani. Smo v teh in podobnih primerih resnično enakovredni? Vsekakor pa si zaslužimo tako prvi kot drugi enakovrednost pred zakonom. Pa smo res?
O odnosu moških do žensk sem že veliko pisal. Še vedno sem mnenja, da so spolni predsodki tisti, ki se najpogosteje kažejo v pojmovanju in obravnavanju žensk kot manjvrednih v primerjavi z moškimi. Posegati v primitivna, nekultivirana okolja ne bi bilo smiselno, saj živimo v civilizirani družbi, ki pa se velikokrat obnaša necivilizirano. Mislim na nasilje moških nad ženskami (ekonomsko, psihično, fizično, spolno). Še vedno je namreč neprimerljivo več nasilja moških nad ženskami kot obratno. Tukaj dobiva posebno mesto tudi mobing. Na delovnem mestu, zadnje čase pa je vedno bolj prisoten tudi v zakonski zvezi. Vse to se dogaja, ker tudi naša družba še vedno ni dovolj dosledna pri nadzoru pravilnika o nadlegovanju na delovnem mestu (da o nasilju »med štirimi stenami« niti ne govorim), še manj pa nad kaznimi, ki naj bi jih dobili nasilneži za svoja dejanja. Zaradi veliko nerešenih primerov se žrtve tudi ne odločajo za prijavo nasilnežev. Ti pa lahko zato »samovoljno in brez skrbi« izvajajo teror nad nemočnimi. Ne samo ženskami, tudi otroki in starejšimi.
Verski predsodki
Muslimanska vera zaradi svoji ekstremnih pripadnikov (islamskih skrajnežev) postaja tarča verskih predsodkov v nemuslimanskem delu sveta in tudi med Muslimani. Ljudje namreč ne merimo zgolj po dobrem, temveč po tem, kar in kako kdo dela slabo. Tukaj prihaja do razhajanj tudi pri enakovrednosti verskih skupnosti v Sloveniji. Po zadnjih podatkih jih imamo štiriintrideset. Nikakor niso primerljive med seboj (število vernikov), vsekakor pa bi morale imeti vse zagotovljene bolj ali manj enake pogoje za delovanje. Vemo, da temu ni tako. Kdo prevladuje in zakaj le govorimo na dolgo in široko. V vsakem primeru so velikokrat kršene človekove pravice glede pravice do veroizpovedi.
Spolni predsodki
Med spolnimi predsodki sem omenjal tudi odnos do starejših v naši družbi. Morda bi jih moral umestiti v predsodke do starejših. Postajajo namreč pojmovani kot relativno nepotrebni in nemočni člani naše družbe. Kot na drugi strani mlajši. Vmes generacija namreč ugotavlja, da postaja »skrb za oboje« zelo obremenjujoča. Vse pa je v povezavi s krizo, v kateri se nahajamo. Starejši so pogosto porinjeni ob stran. Nemočni, socialno ogroženi so odrinjeni na rob družbe, kateri predstavljajo breme. Podaljševanje let delovne dobe, vedno starejša populacija in splošno nezadovoljstvo kažejo na trend predsodkov do starejših, kar bi morali sprejeti kot alarm, da je v naši družbi, ki velikokrat rada poudarja, kako socialna država smo, nekaj zelo narobe.
Na začetku se dotaknem marginalnih skupin. Tudi te postajajo vedno bolj ogrožene (gejevske in lezbične skupnosti, hendikepirani, duševno prizadeti, okuženi z raznimi boleznimi). »Civilizirani skrajneži« imajo občutek, da so vrivek v našo sodobno družbo. Pri tem pa pozabljajo, da četudi smo si še tako različni, imamo vsi enake pravice. Te se ne smejo nikomur kratiti, še manj pa imajo samovoljni eksekutorji (obritoglavci in druge nazadnjaške skupine) pravico, da jih ogrožajo in nad njimi izvajajo nasilje. Menim, da pravosodni organi s pomočjo policije na tem področju padajo na izpitu. Dogodki, ki so se namreč zgodili prvič na omenjeni fakulteti, se ne bi smeli nikoli več ponoviti. Očitno so med nasilneži tudi takšni, ki »se jim daje potuha« v organih, ki bi morali ščititi vse nas, ne pa njih.
Torej. Slovenci zavračamo predsodke in smo kritični do vsakogar, ki ni za enakopravnost in človeške odnose med ljudmi? Glede na to, da smo zelo human narod, ki v primeru nesreč drugih vedno sočutno priskoči na pomoč, menim, da s predsodki še vedno nismo razčistili. Še vedno prihaja do ekscesov, ki sramotijo našo družbo. Je to vprašanje socializacije človeka od rane mladosti naprej? V vzgojno-izobraževanih procesih od vrtca do …? Vsi bi se, zaradi napak, ki se dogajajo, lahko vprašali, če smo opravili svojo vlogo, kot se od človeka pričakuje.
Mag. Bojan Macuh, sociolog
