Epilepsija

Le kako je ustvarjen človek, se danes močno sprašujem. Sprašujem se tudi ali ga nemara res kdo ali kaj vodi. Zase z bolezenskimi težavami trdim, da me vodi sila, ki ji pravim podzavest in je vedno na moji strani. No, moram potrkati, da se ne obrne drugače. Potrkam na les. To sem moral storiti mnogokrat doslej. In bom moral še.

Na ulici, ko sem se vračal iz šole proti avtobusni postaji, se je začelo. Pritisk nekje v prsih. Nekaj ga požene v glavo. Prav med možganske sklopke. Jih hoče raztrgati, raznesti. V ušesih šumenje. Pod kožo pa glavni pritisk, ki sili skozi napeto površino s strašnim, močnim sunkom na plano. Slabo slišim. Bučanje. Šumenje. Slabo vidim. Je bučanje, šumenje. Noge ne gredo. Se spotikajo. Jaz, se pravi, moje telo, jim sledi. Robot sem. Mislim, pa ne morem razmisliti. Moral bi se ustaviti, pa se ne morem. V končni točki se pojavlja avtobusna postaja in rumeni avtobus. Vem, da moram priti tja. Vem, da bi moral na avtobus. Vem, da že težko grem. Madonca. Mi bo uspelo? Celo nekaj jezice se pojavi. Pusti me, bolezen, da ujamem avtobus za domov. Pusti me, da pridem srečno domov. Čutim, da me zanaša. Zaletim se. Megleno vidim neka ramena. Grem naprej. Naprej … naprej … rdeča luč … avto …

V noge me zadene. Padem. Človek stopi ven. Me pobere. Če sem v redu, me vpraša. Ja, odgovorim. Drugega ne morem. Kot robot stojim. Oni me krega, ker sem prečkal pri rdeči luči. Ja, odgovorim. Drugega ne morem. Spravi me na pločnik. “Če je v redu, pa naj grem,” reče. Kot robot torej grem. Oni reče, mali je menda nalit, saj komaj govori. Bilo je na križišču tik pred postajo. Na avtobusu se mi je vse bolj jasnilo. Kljub groznemu glavobolu sem se zavedal sreče v nesreči. In nato doma razmišljal, kako, da si kljub delno jasnemu ovedenju ne morem pomagati, da me pač vzame usoda, kot hoče, se z mano igra, kot se ji zahoče. Ta usoda je epilepsija.

Priznam, včasih mi je bilo vsega dovolj. Zakaj prav jaz? To se sprašujem, čeprav vem, da je takšno razmišljanje tudi egoistično razmišljanje. In spet iz mojih ust ta ZAKAJ. Verjetno je kriva ta misel, ki se prepleta v moji glavi. Najraje bi odnehal. Telo je izčrpano. Zaspal bi najraje.

Doma so se razburili in rekli, da moja odločitev ne pride v poštev, da je zdaj treba vztrajati, da ne smem vreči puške v koruzo. Vem, da se mi lahko pripeti marsikaj. Tudi dogodki, ki bi vse skupaj lahko še poslabšali. Čeprav sem mlad in neuk, morda naiven, pa vendarle ne toliko, da me ne bi silil k razmišljanju tudi dvom, da država ne omogoča mladim ljudem, ki jih doma ni mogoče ozdraviti, zdravljenja v tujini. Da ne more biti res, da se ne bi mogel iti že zdaj zdraviti v tujino, če je jasno, da se mi tu ne more pomagati. Bi moral biti otrok kakšnega imenitnega Slovenca, da bi se mi takoj ustreglo? Ali pa bi moral imeti bogate starše? Prav gotovo bi se v tem primeru kolo hitreje zavrtelo.

Živeti do konca, je dejal modrec. Živeti, pravi. Le kako? Misli se mi prepletajo po glavi. Kot nenavadna pajčevina, ki ne pusti živeti. Ko se oziram nazaj, ne, ni bilo lahko. Veliko skrbi in truda je bilo vloženega za svetlejši danes. Za moj vedrejši jutri. Hvala, življenje, za to izkušnjo, ker prav zato danes pogumno živim.