Empatija – človek človeku človek

»Dojel sem, da je dovolj, da sem s tistimi, ki jih imam rad,
da je dovolj, da sem zvečer v družbi z drugimi,
da je dovolj, da me obkroža prelepo, radovedno, dihajoče, smejoče se meso…
Ne iščem večje radosti, plavam v njej kot v morju.
V tem, da sem blizu moškim in ženskam in da jih gledam,
in v stiku z njimi in njihovem vonju je nekaj, kar zelo ugaja duši,
vse reči ugajajo duši, toda najbolj te.«

Tako je svoj goli užitek občutka sočloveka ubesedil pesnik Walt Whitman. Ker smo v svoji osnovi ljudje socialna bitja, običajno uživamo v družbi soljudi in se v njihovi bližini počutimo prijetno. Ljudje pa smo tudi čustvena bitja, zato nam je v duhu sočutja včasih še toliko težje razumeti, zakaj se mnogi do drugih obnašajo popolnoma brezbrižno, zakaj obstaja na svetu toliko čistega sovraštva in ne nazadnje, zakaj lahko ljudje popolnoma brez slabe vesti ubijajo? Odgovor je pravzaprav zelo preprost. Tako kot smo si ljudje raznoliki na vseh možnih področjih, tako imamo tudi različno razvito empatijo oz. sposobnost (ob)čutenja sočloveka. V primerjavi z empatijo nam je verjetno bližje pojem simpatije, ki ga povezujemo s čustveno naklonjenostjo. Empatija je pravzaprav nadgradnja simpatije, saj gre tu poleg poistovetenja s čustvenim stanjem druge osebe tudi za sočutje in altruizem. Posamezniki z bolj razvito empatijo so se v primerjavi z drugimi v veliko večji meri sposobni postaviti v kožo nekoga drugega, razumeti njegova čustva, želje, namere in misli ter so bolj pripravljeni pomagati v vsakodnevnih situacijah.

Sočloveka lahko dojemamo kot »ti« ali »ono«

Empatijo povezujemo tudi s pojmom socialne inteligence. Socialno inteligentni ljudje imajo poleg dobro razvite empatije tudi večjo sposobnost medosebnega povezovanja ter večjo zmožnost vplivanja na druge na osnovi medsebojnega (spo)razumevanja. Socialna inteligenca je tako skupek socialne zavesti in socialne sposobnosti. Socialna zavest se nanaša na čutenje notranjega stanja druge osebe, na razumevanje njenih občutkov in misli, pa tudi na dojemanje bolj zapletenih družbenih situacij. Socialna sposobnost pa je tista, ki nam omogoča učinkovite medčloveške interakcije. Sočloveka lahko v interakciji dojemamo kot »ti« ali kot »ono«. V prvem primeru je seveda prisotna vsaj minimalna empatija, odnos z drugim pa postane cilj sam po sebi. V drugem primeru pa govorimo o popolni odsotnosti empatije, kjer so drugi dojeti le kot sredstvo za dosego cilja. Najbolj ekstremni primeri tega so pripadniki t.i. temne triade, ki jo sestavljajo narcisti, makiavelisti in psihopati. Medtem ko gre pri narcistih za pretirano samoobčudovanje, makiavelisti cilj opravičujejo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, psihopati pa druge dojemajo zgolj kot objekt oz. »ono« v najbolj čisti obliki.

Oči kot ogledalo duše

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se zazrli v oči nekoga in ste ga ob  tem nemudoma “začutili”, njegove oči pa so na vas naredile ogromen vtis? Zagotovo vsi poznamo rek, da so oči ogledalo duše. Tega pravzaprav ne pravijo zaman –  naše oči so v resnici radar za (ne)iskrenost. V očeh se namreč nahaja živčna projekcija, ki vodi naravnost v ključno možgansko strukturo za empatijo in podobna čustva, imenovano orbitofrontalno območje prefrontalne skorje. V nevropsihološkem smislu nas zrenje v oči tako dobesedno zaznamuje, saj preko omenjene živčne projekcije naši možgani s sestavljanjem notranjih in zunanjih doživetij naredijo takojšen socialni izračun, ki nam pove, kakšna se nam zdi oseba na drugi strani oz. kako ona dojema nas. Oči izžarevajo notranjo lepoto in mnogokrat povedo več kot besede, saj z odsevanjem notranjih občutij neposredno prenašajo sporočilo, ki nam ga nekdo v danem trenutku sporoča. V očeh običajno prepoznamo tudi iskrenost oz. laž. Izjema so seveda tisti, ki nas s prepričljivo igro prelisičijo in jim slepo verjamemo na »lepe oči«.

Empatija danes postaja odveč

Ko z drugo osebo izkusimo neposredno srečanje, zaradi osnovne medmožganske povezave začutimo njeno morebitno trpljenje kot svoje in smo takoj pripravljeni pomagati. To neposredno soočenje s trpljenjem je bilo nekoč dolgo nazaj, ko so se ljudje srečevali v razdalji nekaj korakov in še ni bilo umetno ustvarjene oddaljenosti sodobnega življenja, osnovno pravilo medčloveških odnosov. Z ustvarjanjem razdalj med ljudmi je ta neposredna komunikacija seveda izgubila na pomenu. Ljudje se danes veliko pogovarjamo virtualno, pri tovrstni komunikaciji s soljudmi pa so naši možgani prikrajšani za zgoraj omenjeni socialni izračun, saj preko ekrana ne dobijo ustreznih povratnih informacij. Problem je tudi to, da empatija počasi postaja popolnoma odveč. Sodobni razviti svet je namreč posameznike oropal tudi pridobivanja dragocenih izkušenj, ki jih vsak izmed nas potrebuje za razvoj celovite osebnosti. Najsodobnejša tehnologija nam omogoča, da si s pomočjo izbiranja vsebin ustvarjamo lastno resničnost, kjer se manj prijetnim situacijam lahko načrtno izognemo, izključimo pa lahko tudi možnost, da bi spoznali neprijetne situacije drugih. V kontekstu “resničnosti po meri” pa empatije ne potrebujemo.

Od popolne brezbrižnosti do pretirane skrbi

Empatije ne moremo razviti, v kolikor smo odraščali v okolju, kjer so bila čustva zanikana. Če se v procesu odraščanja nismo imeli priložnosti soočiti s čustvi, jim ne znamo prisluhniti in jih ne obvladujemo. Da se lahko vživimo v nekoga drugega, se moramo najprej odpreti sebi in svojim lastnim občutkom. Šele potem lahko učinkovito poskrbimo za druge  – skrb je eden izmed najbolj opaznih znakov človekove empatije. In če na eni strani obstajajo pripadniki temne triade, obstajajo na drugi strani tudi ljudje, ki jih za druge pretirano skrbi. Empatija ni nujno vedno najboljši način, kako pomagati človeku v stiski, saj s tem, ko se pretirano poistovetimo s trpljenjem in bolečino drugega, trpimo tudi sami. Nositi bremena drugih in živeti pod vplivom občutkov drugih je lahko za nas stresno in v nas povzroča občutke utesnjenosti. Zmožnost globokega občutenja sočloveka je tako po eni strani blagoslov, po drugi strani pa tudi neke vrste prekletstvo. Recepta za ustrezno ravnovesje žal ne poznam. Vem le to, da se v omrežju altruizma in sočutja navadno počutimo zadovoljno. In ko smo zadovoljni z medosebnimi odnosi, se poveča tudi naš smisel življenja.