Neljube novice v medijih nas lahko vznemirijo

Ko nas vznemirijo neljube novice v medijih

Življenje je v splošnem postalo iz medijskega stališča bolj ali manj zavito v vsakdanje znamenje težav. Kriminal na vsakem koraku, nasilje med otroki, umori, samomori, korupcija, izgubljeni izhodi iz krize, novodobne bolezni …

Kakšen je pogled na življenje, če za dobro jutro slišimo neljube novice, ki se žal dogajajo tako rekoč pred našim pragom? Kar je bilo včasih daleč, je danes vse bližje. Kam peljejo svet vse te stiske ljudi, ki se izražajo v takšnih dejanjih? Kam peljejo svet novodobne bolezni? Kam pelje svet revščina in kam bogastvo?

Vem, nadvse težka vprašanja. In prav povsem prav imate, če si jih ne zastavljate. Vprašanja so pretežka, da bi nanje osredotočali svojo pozornost. Hkrati pa nimajo nobenega smisla, saj ni pomembno ne, kaj bo jutri in ne, kaj je bilo včeraj. Pomembno je le tukaj in zdaj, pomemben je ta trenutek. Kaj bo jutri, je popolnoma odvečno breme, ki ga je treba čim prej odvreči z našega hrbta. Za tisto, kar je bilo včeraj, velja popolnoma enako. René Egli v knjigi Načelo LOL²A navaja:

Če ljudi, zamer in občutkov iz preteklosti ne moremo sprejeti, nam to pobira energijo. Tako ustvarjamo konflikte, ti pa zavrejo tok energije.

Lastno izoliranje od neljubih novic

Kot mati dveh otrok sem od prvega dne rojstva prvega otroka bila posebej občutljiva na teme, ki so zadevale novodobne bolezni otrok. Ravno tako sem posledično bila občutljiva na teme, ki zadevajo nasilje nad otroki v šolah. Na podlagi izvornih družinskih izkušenj glede prometnih nesreč sem bila občutljiva tudi na usodne izide življenj, ki so jih terjale ceste. Vse se mi je zdelo nadvse krivično in nikakor nisem mogla dojeti, da se lahko to sploh dogaja. Dana vprašanja sem zamenjala z novimi ob spoznanju in pogledu na pravi smisel življenja, ki ima globoke razsežnosti. Danes se sprašujem drugače, in sicer: »Kaj ima mati od tega, da razmišlja na primer o novodobni bolezni še relativno dolgo časa po slišani novici?« Vsi nazorni simptomi, vzroki in posledice bolezni, izvor bolezni same, zdravljenje bolezni, iskanje zdravila za bolezen, reakcije na zdravila, …

Vse našteto lahko naš um premleva ravno toliko časa, kolikor mu le-tega namenimo. Premlevanje seveda zaustavimo s preusmeritvijo pozornosti. Prej kot preusmeritev pozornosti izvedemo, tem manj izpostavljamo svoje življenje tovrstnim zgodbam. Osredotočena misel namreč raste v skladu z naravnim zakonom, in sicer: »akcija – reakcija«. Enako seveda velja za vsa ostala področja, kot so naravne katastrofe, droge, kriminal, nasilje, brezposelnost, neplodnost …

V sklopu izoliranja svojih misli od neljubih novic lahko znova dodam besede Renéja Eglija:

Darilo, ki ga prejmemo na življenjski poti, je načelo svobodne volje. To pomeni, da nismo žrtve svojih misli, ampak smo gospodarji svojih misli.

Strah narekuje umu tisto, kar ta trenutno želi slišati

Naš um premleva dogajanja iz enega samega razloga in to je seveda strah, da bi se tovrstni dogodki dotaknili naših življenj. Strah pa vendarle izvira iz nezaupanja v življenje samo. In zopet se pojavi za mnoge morda težko vprašanje: »Kaj je v tem pomenu življenje?« Za lažje razumevanje povezave bom postavila vprašanje drugače: »Kaj ustvari življenje?« Vsak posameznik ve, da življenje ustvari energija. Kako pa si to energijo predstavlja in kako jo poimenuje, pa je odvisno od njega samega. Ima svobodno odločitev o tem razmišljati po svoje. To nam je dano. Dano nam je svobodno razmišljanje in v tem je ključ. Potrebujemo le še zavedanje, da imajo misli moč. Hkrati se je vredno naučiti sprejeti stanje, ki nam je dano v tem trenutku. Posledično nam to omogoča pravilno živeti s svojim ciljem, kar pomeni, da mu pustimo mnoge možne poti do uresničitve in ne le eno. V primeru le ene se nanjo preveč osredotočimo in zato ne vidimo ostalih. Odkritja podanih življenjskih resnic so lahko osupljiva in neskončna. Izpostaviti želim le to, da je bistvo v popolni sprostitvi nas samih. In kaj delajo neljube novice? Te sprožijo skorajšnji odpor do tega sveta, zbudijo skrb in strah za jutrišnji dan. Posledica tega je zakrčenost, ki ustvarja blokade in te ovirajo pretok energije. Blokade lahko miselno odpravljamo z besedami o popolni varnosti, ki jih navaja René Egli v knjigi Načelo LOL²A:

Imam največjo varnost, ki obstaja. Zaupanje! Varuje me popolnoma. Nikoli ne primerjaj enega življenja z drugim – vsakdo ima svoje lekcije, ki se jih mora naučiti. Materialne varnosti ni, če človek ne zaupa popolni zaščiti svojega notranjega boga. Iz našega zaupanja v življenje, iz prepričanja, da se nam ne more zgoditi popolnoma nič »slabega«, izvira obilje življenja. Dovolj je, da živimo in vsak hip ljubimo ter se ne sprašujemo o prihodnosti.

Ljubezen je geslo za vstop v popolno lastno življenje

Menim, da bi bil za bralce najbolj razumljiv zaključek prispevka, ki je povezan z besedo ljubezen. Ta beseda je geslo za vstop v popolno lastno življenje. Z ljubeznijo, ki pomeni zaupanje v življenje samo, se ubranimo vsega strahu, ki pomeni slabo. Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Ljubezen odpravlja konflikte, združuje ljudi, ustvarja nova življenja, … Torej ima moč, ki ustvarja pozitivno energijo. Pozitivno gledanje na svet, ne glede na to, kakšen je, nam olajša pot skozi življenje. Ljubezen je ključ za življenje, ki je lahko popolno tudi takrat, ko se nam ne zdi takšno. Sveta in dogajanja na njem kot posamezniki ne moremo spremeniti, vsaj na kratek rok ne. Hitreje lahko spremenimo sebe v smislu raznih pogledov na svet. Ob spremembi nam ti pogledi kristalizirajo sliko o vsem delovanju in vseh razlogih za to, da je svet takšen, kot je. Po vstopu v popolno lastno življenje nas čaka le še ena naloga in to je razmišljati s srcem v slehernem trenutku našega življenja. Govorim o mišljenju prek srčne inteligence. To pomeni imeti rad sebe in vse ljudi, sprejeti sebe in vse ljudi in posledično sprejeti vsa dogajanja v lastnem življenju. Ta signal srca je tako močan, da preide v stanje brezpogojne ljubezni in z njo povezane kozmične zavesti. Ta signal načeloma privabi vse dobro in je še močnejši ob upoštevanju skoraj že pozabljene vrednote in to je hvaležnost. René Egli navaja sledeče vprašanje, ki je vredno razmisleka:

Kako lahko pričakujemo, da nas bo življenje nagradilo, če ga premalo cenimo in mu nismo hvaležni?