Umetni splav – da ali ne?
Oprosti, sama sem izbrala tvojo usodo
Bliža se dan, namenjen vsem materam, ob tem mi spomin sega vse tja v otroštvo … ko sem kot mala deklica vsako leto mami prinesla šopek in ji podarila objem ter poljubček na lica. Tudi v šoli smo prirejali proslave z nastopi, ki sem se je vedno udeležila ter bila ponosna, da je moja mama med gledalci ter da je ponosna name, medtem ko sem ali igrala vlogo navihanke v dramski igri ali pa prepevala pesmico o mami.
Vsako leto svoji mami na ta dan namenim posebno pozornost, čeprav bi jo morala večkrat. Tega se zavedam sedaj, ko sem postala mama tudi sama. Letošnji praznik bom kot mama na nek poseben način slavila tudi sama, s ponosom, da sem pod srcem nosila otroka ter ga spravila na svet, pa vendarle morda tudi s kančkom grenčice …
Pred leti namreč se nisem čutila dovolj zrelo, odgovorno, močno, da bi bila pripravljena biti mama, kot večina deklet sem si življenje zastavila tako, da dokončam šolanje, najdem službo, uredim stanovanje, zatem pa načrtujem družino. Vendar mi je te načrte prekrižala nenačrtovana nosečnost … a bolj kot to, da še nisem imela redne službe, ne dokončanega študija, stanovanja, me je begalo to, da je bila nosečnost rizična, lahko bi ogrozila svoje, predvsem pa otrokovo zdravje.
Kaj storiti?
Kaj storiti, je bilo takratno poglavitno vprašanje in ali je bila odločitev prava, najbrž ne bo moč nikdar vedeti … ne bom pozabila besed takratnega fanta: ne bi si nikdar odpustil, če bi se tebi ali otroku kaj zgodilo … Takrat se skupaj z mukami ter v solzah odločiva, da nosečnost prekinem … dneva, ko sem to morala storiti, ne bom nikdar pozabila, niti datuma predvidenega rojstva otroka … ker sem si ga vendarle globoko v sebi želela … z dnem, ko opravim splav, se v meni nekaj zlomi, kot bi del mene odšel s tistim nerojenim bitjem, starim slabih 11 tednov … tega dne se spomnim vsako leto ob materinskem dnevu, ko začutim praznino, slabo vest in se želim pogrezniti vase, ker sem vendarle ubila živo bitje, ki mu nisem namenila življenja, saj sem sama izbrala njegovo usodo, na kar resnično ne morem biti ponosna, nasprotno …
Tudi moja tedanja zveza je vodila h koncu, fant je svojo žalost utapljal v alkoholu in nato nekega dne preprosto odšel… čeprav se za najin obstoj ni trudil nihče, kot da sva z dnem, ko je odšlo najino živo bitje, tonila skupaj na dno …
Danes imam hčero, štiri leta in pol šteje, v njej na trenutke vidim tudi njenega bratca, sestrico, ki mu/ji življenja nisem namenila, obenem pa se zahvalim Bogu, saj verjamem, da mi je odpustil in dal novo priložnost, da sem si po letih kolebanja ter obžalovanja vendarle zaslužila postati mama. Če bi me zdaj postavili pred dejstvo izpred let, kako bi ravnala, bi se verjetno odločila drugače. Bolečina vendarle ostaja. Najtežje pri vsem pa je uskladiti čustva in razum. Ali je bila odločitev prava, pa najbrž ne bo nikoli moč vedeti.
