Življenje v odtenkih kave
Današnji dan se je začel nekoliko drugače kot ponavadi… Aloa, čaj, šejk in sprehod ob Ljubljanici. Sonce je sramežljivo kukalo, ampak ravno zadosti, da sem uživala v njegovi energiji. Slabo uro sprehoda in nazaj v čarobnost vsakdanjika.
Šele po prihodu sem ugotovila, da danes ni bilo kave. Zanimivo, saj veliki del svojega življenja »delim« s kavo. In ravno, ko sem vsula žličko tega, za večino, čarobnega prahu, ko sem gledala vzhajanje mehurčkov in hitro umaknila, da ne bi potem še čistila, mi je padlo na pamet nekaj! Koliko vrst kave poznamo? Veliko, bi rekla večina in kaj potem?! Ja, ampak v mislih imam čisto drugačne vrste kave, vsaj v mojem življenju jih je bilo kar nekaj in dodatki so bili tisti, ki so čisto vsako kavo naredili prav posebno. Grem lepo po vrsti, kar imam najraje.
Kava z ljubeznijo
Saj ste jo že vsi pili, kava, ko niti ne veš kakšna je, ampak oči žarijo, srce razbija, tisoč in en občutek lagodja, zanesenosti, lebdenja te prevzame in kavica, seveda je čarobna. Včasih jo spiješ, da se tega niti ne zavedaš, ampak učinek je blažen.
Kava sprave
Jap, ta pa je bila prava. Največkrat sem jo spila sama. In se kregala, pogovarjala, menila se sama s seboj. Zna biti to jutranja, ampak pri meni je to bila tista ta zadnja, včasih polnočna, ko otroka spita. Usedem se za mizo in poračunam sama s seboj in s celim svetom. In ravno taka kava se je ponavadi prelevila v naslednjo.
Kava s solzami
Koliko sem le-teh spila, saj ni čudno, da čedalje manj kave pijem. Zvečer, ko je konec enega dneva, ko sem toliko utrujena, da se komaj premikam, hkrati pa tok prestrašena, kaj bo jutri, da je kava z solzami tisti trenutek edina rešitev, trenutni pobeg od vsega. Zdaj, ko tole pišem, pretekla leta se mi vrtijo pred očmi in, ko požiram tole grenko, temno tekočino, ne vem komu naj se zahvalim, da sem tukaj, prava, zdrava in dokaj normalna. Kava z solzami, zjutraj, ko hitiš od doma, ker se bojiš, da bosta otroka rekla, da sta lačna, imaš samo kruh in mleko, kava je pa od sinoči, tudi večkrat skuhana, ena in ista, da na koncu samo še rahlo diši po kavi, barva in okus sta pa zdavnaj pozabljena.
Da ne bo vse toliko resno, imam še eno zanimivo kavo. Če se prav spomnim, ko sem spoznala očeta mojih otrok, je prvo srečanje bilo ravno ob kavi. In Bog ve, koliko otrok je rojenih zaradi vsem znanega stavka: «A greva na kavo?!«
Jaz sem mojo kavico ravno končala, tole je bila dopoldanska, ustvarjalna. Zdaj pa odhajam kakšni drugi kavi nasproti! 😉
