Današnji časi
Ko sem prvič zasledila, da obstaja stran, kjer lahko izlijem svoje mnenje na papir in ga objavim, sem poskusila z različnimi članki. Večinoma sem pisala o temah, ki so mi blizu, ki me bolijo, o osebah ki jih obožujem, o svoji psički, ki predstavlja velik del moje družine in potem mi je zmanjkalo tem. Pisala sem o prijateljici Tini, ki nas je po borbi z boleznijo zapustila še nedolgo nazaj, sedaj so se solze posušile, bolečina ostaja. A vseeno živimo naprej, dobri dnevi, slabi dnevi na koncu dneva to ni važno, vedno je pred nami nov dan, ki je še nepopisan list in nekega jutra sem ugotovila, da je odvisno predvsem od nas samih kakšnega si naredimo. Prebrala sem misel: “Če hočeš biti srečen,bodi” in ugotovila, da dejansko je tako. Samo od nas samih je odvisno, če bomo zjutraj vstali, z nasmehom popili odlično skuhano kavo in se odpravili novim dogodivščinam nasproti,pa naj so takšne ali drugačne. Sami se lahko odločimo, če bomo zjutraj za volanom podili pred seboj počasi vozeče vozilo, ali pa si bomo navili radio, kaj zapeli in uživali v vožnji.
Zakaj se nam vsem tako mudi? Tako hitro živimo, z natrpanimi urniki, se borimo za kariero, za službe. Nihče se ne ustavi, pogleda okoli sebe in ugotovi,da je svet še vseeno lep. Kljub vsem nemirom ki se dogajajo,kljub živčnim ljudem okoli nas, ki jih je na žalost vsak dan več, bi se še vedno lahko ustavili nekje na poti med službo in domom, razmislili kaj smo si ustvarili,kaj imamo in bili enostavno zadovoljni s tem.
Opazujem svoje starše, borba za preživetje. Opazujem stare starše,ista zgodba, nizke pokojnine,dobra srca,dali bi vse še zadnji kos kruha iz rok. Se sprašujem, nas čaka isto? Bomo pristali v isti “bedi”? Prav zato se mi zdi pomembno, da pričnemo gledati na svet drugače, pozitivneje, tako ne gre. Vsi govorijo o politiki, se jezijo nad državo, parlamentom, da ne pišem o Bruslju in gospe “sajvestekateri” ampak je vredno? Se je vredno obremenjevati, živcirati, uničevati zdravje zaradi takšnih zadev? Nič se ne spremeni,niti se ne bo, pa če se zživciramo tako daleč da nam lasje kar osivijo ali izpadejo pa ne bo bolje. Edino spremembo ki jo lahko naredimo je naš pogled na svet. Vsi se imamo česa veseliti, vsi smo lahko srečni,če želimo. Ne segajte predaleč po zvezdah, ne bodite okrutni do sebe, vsak svoj uspeh cenite- cenite ga, kot da je edini, prvi, ogromen. Vedite, da ste najbolje kar ste lahko, da se ne rabite nenehno gnati za nečem novem, boljšem. Samo ustavite se, poglejte okoli sebe, poglejte svojega otroka in se spomnite, da odrašča v varnih rokah zaradi vas, da ste mu vzor in bog, poglejte svojo domačo žival in se spomnite, da jo hrani in crklja vaša roka.
Pišem svoje misli, nepovezano besedilo, pišem, kar mi trenutno leži na duši. Bodite prijazni do soljudi, podarite raje nasmeh, kot grajo. Le kaj vas stane? Vsi potrebujemo nekaj, nekoga. Vsi potrebujemo upanje, morda samo nasmeh. In že je dan lepši.
