Subkulture in morala človeka (ulični eksperiment)

Današnji svet velja za zelo razvitega, tako fizično, z vso industrijo, kot tudi psihično, z razmišljanjem ljudi. Ljudje v tem času so zelo odprtih misli, njihovo razmišljanje ni ozkogledno, en drugemu si pomagajo in se spodbujajo, da bi ustvarili še boljši svet. Pa je temu res tako? Brez slabe vesti lahko rečem, da so žal ta dejstva le plod domišljije utopičnega sveta, ki pa ni Zemlja.

Negativno obnašanje posameznika lahko spremljamo na vsakem koraku. Zadrto razmišljanje, ki bi moglo teči vzporedno z ekonomsko razvitostjo, je vedno slabše; z vsakim dnem so bolj prisotni rasizem, homofobija in ksenofobija, ki bi jih po vseh pravilih že zdavnaj morali izkoreniniti. Tudi egoizem in samovšečnost zavzemata prvo mesto med pojmi, ki vodijo sodobnost.

To sem pred časom spoznala na svoji koži, zato sem se odločila raziskati povezavo med zunanjim izgledom človeka in njegovo notranjostjo. Je zunanjost res tako pomembna, da nas zaradi nje lahko vsi povprek obsojajo, pa če je to za našim hrbtom ali pa direktno v obraz? Si človek, ki je pisano oblečen, zasluži več spoštovanja kot nekdo, ki je oblečen v črno? Si nekdo ne zasluži pomoči samo zato, ker ima na roza pobarvane lase? Je obilica make-upa pogoj, da je človek neuravnovešen? Je pogoj za to subkultura? Na vsa ta vprašanje si je najlažje odgovoriti skozi pregled različnih subkultur skozi čas. Kako nek stil oblačenja posameznika vpliva na okolico, pa četudi je to le modni krik?

Zanimalo me je kje je meja med subkulturo in le moralnostjo človeka.

Dobro, da sem ravno dokončala Šolo uličnega gledališča, kar mi je šlo močno na roko, saj sem lahko brez problema to vprašanje (in sebe) umestila med ljudi na ulice. Eksperiment sem razdelila na štiri dele, vsakega sem izvajala po en dan, 1-10 min, večkrat na dan na različnih lokacijah. Trajanje je bilo popolnoma odvisno od soljudi, saj so bili mimoidoči tisti, ki so kreirali »predstavo«. Izvajala sem ga na različnih mestih po centru Ljubljane (Prešernov trg, Mestni trg, Trubarjeva ulica, Šuštarski most, …), z lahkoto pa sem ga preselila tudi v druga mesta po Sloveniji, saj ni bil odvisen od kraja, pač pa le od množice sprehajalcev.

S katero subkulturo sem začela izvajati eksperiment sem izbirala po občutku, v kakšnem emocionalnem stanju sem bila na določen dan. Za subkulture sem si izbrala tiste najbolj razširjene po Sloveniji, za katerimi se ljudje še vedno obračajo in zmigujejo z glavo. To sta bila “raver” (poslušalec techno glasbe) in “metalec” (poslušalec metal glasbe). Želela sem si vključiti tudi “čefurja” ali “fancy bejbo” (ženska, ki je oblečena po zadnji modi in v zelo visokih petkah), vendar sem se na koncu odločila, da bom v eksperiment vključila kar samo sebe (jaz kot navadna Nina) ter žensko s kmetov/perico. Subkulture je bilo tekom eksperimenta moč zamenjati, saj sem bila vezana le na različna oblačila. Obnašanje vseh teh osebkov sem imela naštudirano, saj sem bila v prednosti s tem, da imam ogromno prijateljev, ki izhajajo iz teh smeri. Poudarila pa bi, da dandanes subkulture niti niso več tako pogojene z obnašanjem in da velika večina mladih ne živi življenja te subkulture, pač pa se v njihova oblačila oblači le zato, ker so jim pač všeč (na tem mestu lahko omenim subkulturo “emo”, ki ni več to, kar je bila na začetku, ampak o tem kdaj drugič).

Moj pristop je bil zelo preprost in situacija vsakodnevna. Izbrala sem določena oblačila, ki “pripadajo” tem subkulturam ter modne dodatke, da je bil moj videz kar seda realen. S škatlo v rokah sem šla na ulico med ljudi, kjer mi je “po nesreči” odletela na tla. Iz nje so padle lego kocke in se raztresle po vsej ulici. Začela sem jih pobirati, zraven pa sem opazovala reakcije ljudi ter ali mi bo kdo priskočil na pomoč. S tem sem videla, ali je zunanji stil osebe pogojen s tem, koliko ljudi mu je dejansko pripravljeno pomagati, ali pa ga imajo kljub drugačnosti le še za eno osebo na ulici več in mu na pomoč priskočijo brez obotavljanja. Lego kocke sem si izbrala zato, ker so delci majhni ter porabiš kar nekaj časa za pobiranje, kar mi je pomagalo pri lažnem druženju s pomagači.

Najboljši čas za izvajanje »predstave« je bil na Ani Desetnici v Ljubljani in Kamniku, ki je potekala od 30. junija do 3. julija 2011 ter na mariborskem Lentu, ki sem se ga udeležila 5. julija 2011. Čas je bil primeren zaradi velike množice obiskovalcev, ki se je sprehajala po mestu ter raznih drugih uličnih predstav, tako da s svojimi “kostumi” nisem močno izstopala.

Eksperiment je bilo primerno tudi dokumentirati. V ta namen sem ob vseh akcijah potrebovala fotografa pod krinko, da mimoidoči ne bi opazili, da je pravzaprav vse nastavljeno. Zahvalila bi se Ž.N. in E.B., ki sta spretno vihtela fotoaparat in mi pridno sledila ter se skrivala za drevesi in stenami, da nihče ni posumil, da je vse le igra. Prav tako pa gre zahvala tudi Gorotu Osojniku, ki je najprej skeptično gledal v moje zamisli, vendar pa mi jih je z njegovo pomočjo uspelo do konca izpeljati.

KARAKTERJI

Karakterje sem si izbrala glede na dejstva, ki jih sama poznam, čeprav priznam, da mi je vživljanje v nekatere vloge delalo kar nekaj preglavic, posebno nekateri kostumi, saj sem se v njih počutila nelagodno. Ko pa sem svoja čustva dala na stran in se vživela v čustva karakterja je vse gladko steklo in samozavest sem imela na višku. Opisala vam bom tri zlagane osebe, moj opis pa naj ostane skrivnost; priznam vam le to, da kar nekaj mojih lastnosti lahko najdete v spodnjih opisih.

RAVERKA NAJA

Naja je stara 22 let in že celo življenje živi v Ljubljani. Obožuje ogromna mesta, kjer je polno ljudi, zato tudi rada hodi na razne rave festivale, kjer se osebkov kar tare (Nature One, Qlimax). Ker je študij na pedagoški fakulteti opustila in ima bogate stare starše, ki jo zalagajo z denarjem, si lahko vsak vikend privošči party na različnih koncih Slovenije in po tujini. Od elektronske glasbe posluša vse trše zvrsti (schranz, hardtechno, hardcore, hardstyle), ob minimalu pa se ji naježi koža in z največjim veseljem zbeži stran.

KMETICA OLGA

Olga je 20 letnica iz Vidma pri Dobrem polju, kjer s starši skrbi za malo kmetijo, ki jo imajo v lasti že več generacij. V Ljubljani je na obisku pri starejši sestrični, vendar ne razmišlja o selitvi v velemesto, saj preveč ljubi naravo. Njena najljubša žival je konj, ker zelo rada jaha, kar lahko doma pogosto počne. Ko nima dela na kmetiji se udeležuje raznih vaških veselic, kjer včasih prime za harmoniko in s tem še popestri zabavo. Obožuje igranje Lota, vendar še ni imela sreče z dobitkom.

GOTHIC METALKA IVANA      

Ivana je 23 letno dekle iz Kopra, vendar živi v Ljubljani, kjer študira angleščino na filozofski fakulteti. Privlačijo jo vse temačne stvari, povezane s črno magijo in onostranstvom. V prostem času s prijatelji rada hodi na metal in rock koncerte. Njen najljubši festival je Metal camp, ki ga je obiskala že štirikrat, priljubljena večerna destinacija pa je tudi Metelkova, kjer se vedno kaj dogaja. Rada bi ustanovila svoj gothic metal band, zato se uči igrati na bobne. Obožuje zime in deževne dneve, saj jo spominjajo na severnjaško skandinavsko glasbo, ki jo posluša.

POTEK DELA

Ko je napočil dan Eksperimenta, sem se kar malo tresla. Na prvi destinaciji me je moral fotograf kar poriniti na ulico, saj me je bilo strah odziva mimoidočih, vendar sem se že v drugem poskusu vnesla in se z liki le še zabavala.

NAJA

Eksperiment sem krstila z likom Naje, sej se mi je zdel najbolj vpadljiv in sem si, po pravici povedano, želela čim prej zaključiti.

Začela sem pri lokalu Fetish v Ljubljani, kjer sem se spotaknila ob rob pločnika, iz rok pa mi je zletela škatla, polna majhnih delčkov. Z igranjem padcev nisem imela problemov, saj sem že sama po sebi dovolj nerodna oseba in priznam, da sem nekajkrat padla zares. Vse skupaj je trajalo kakšno minuto, saj sem prvič še poskušala kako in kaj.

Nihče mi ni pomagal. Vsi mimoidoči so se mi le smejali, ko pa so šli mimo mene, se jih je nazaj obrnilo kakih deset ter me s privoščljivim nasmeškom na obrazu opazovalo. Nekdo je komentiral: »Oh, poglej kaj vse je vrgla po tleh,« dva sprehajalca sta opazila mojo vpadljivo obleko in rdeče lase (ki res ne izgledajo kot lasulja), kar sta seveda takoj zaničljivo pripomnila en drugemu. Mimo pa je šla tudi skupina turistov, ki so se na glas pogovarjali o tem, da ne razumejo kaj se dogaja.

Torej prva akcija se je končala uspešno, ali naj rečem po pričakovanjih. Nihče ni pomagal pri pospravljanju, sem pa slišala kar nekaj opazk glede mojega videza, kar nam veliko pove o ljudeh.

Moja naslednja točka je bilo križišče Mestnega trga in Čevljarskega mostu. Z istim likom se nisem odmikala daleč stran, le toliko, da so se zamenjali sprehajalci. Ta del eksperimenta je trajal tri minute, ob njem pa sem se počutila zelo prijetno. Ob meni sta se ustavili dve mladi mamici in mi takoj priskočili na pomoč, saj se zaradi majhnih otrok zavedata kako to gre, ko je vse po tleh. Ustavila se je še ena gospa in rekla, da ji ni težko pomagati, saj ima tako službo. Ne smem pozabiti omenit, da se je ob vsakem mojem padcu, ko se je škatla raztresla po tleh, obrnilo kar nekaj ljudi, saj jih je prestrašil močan trušč, ki se je razlegel po ozkih ulicah. V tem primeru se je ob meni ustavila kolesarka in me zaprepadeno gledala.

Za tretjo točko sem si izbrala Stritarjevo ulico. Eksperiment je bil presenečenje tudi za dve prijateljici, ki sta hodili ob meni, saj obe, prav tako kot mimoidoči, ki so se ustavili in me gledali, nista pričakovali, da se mi bo vse raztreslo. Ko smo vse tri pobirale kocke, se nam je približala mala deklica in nas vprašala kaj delamo, njena mati pa nam je priskočila na pomoč. Nikoli ne bom pozabila začudenega pogleda nekega moškega, ki je kar nekaj minut stal pri bankomatu na koncu ulice in ni vedel kaj naj naredi.

Če na hitro povzamem akcije rdečelasega dekleta v rdečih pajkicah in majici s kristalčki, lahko rečem, da je bilo na nek način ljudi strah pristopiti in so raje od daleč opazovali, saj niso vedeli, kdo se skriva za tako vpadljivo barvo las. Pa saj nisem nobenemu nič hotela, le rdeča barva mi je všeč.

OLGA

Naslednji dan sem se s Šuglarji odpravila v Kamnik, kjer sem se želela preizkusiti v Eksperimentu izven centra Ljubljane. Načrte mi je na žalost prekrižal dež, zato ga nisem izpeljala do konca, sem pa poskusila improvizirati. Na Šutni so se cel dan odvijale predstave mojih kolegov, jaz pa sem v nekaterih delih povezovala program, oblečena v Olgine obleke. Ravno zato se potem nisem mogla vrniti k moji akciji, saj je večina obiskovalcev Ane Desetnice že vedela, da sem igralka in bi ob moji igri takoj posumili, da gre za nekakšno prevaro in bi se mi spretno izognili, saj sem ugotovila, da velika večina ljudi noče biti v središču pozornosti.

IVANA

Tretji dan sem se v privlačni in ogromno razkrivajoči obleki odpravila na ljubljansko tržnico. V tej opravi sem se počutila najbolj neprijetno, saj sem na vsakem koraku čutila na sebi oči mimoidočih. Vendar se je treba za rezultate Eksperimenta potruditi, zato sem zdržala in se vživela v vlogo. Na koncu mogoče kar malo preveč …

Ko sem bila na tržnici sem se odpravila proti Zmajskemu mostu in iskala primeren prostor za moj padec. Že takoj na začetku sem opazila starejšega fotografa, ki se mi je vedno bolj približeval in me začel slikati. Upam, da se niso te fotografije znašle v kakšni od njegovih osebnih zbirk, ki jih uporablja v prostem času za svoj užitek … Ko sem raztresla kocke mi nihče ni pomagal. Mimo mene je šel par s psom, štirje mladi pa so se ustavili, vendar so v nekaj trenutkih nadaljevali svojo pot, kot da pri meni ni nič zanimivega, za kar bi se bilo vredno obremenjevati.

 

Moja naslednja točka je bil Prešernov trg, za katerega sem se odločila zaradi obljudenosti. Kocke so mi padle na tla blizu Tromostovja, zato se je kar hitro nabrala radovedna množica, ki pa se je v sekundi odpravila naprej po svojih opravkih. K meni je prišla le mala deklica in mi pomagala, še dvema pa je mati rekla, naj mi pomagata, vendar nista hoteli. Ne bom rekla, da sta se me upravičeno ustrašili, vendar črna barva ne privlači ravno otrok. Šele ob pregledovanju fotografij pa sem opazila kar nekaj najstnikov, ki so naslonjeni na ograjo mostu opazovali mojo opravo, ob kateri so se jim cedile sline. In ne da bi mi oni pomagali pobirati …

 

Popoldne sem odšla na Novi trg, kjer se je kmalu po mojem prihodu začela odvijati ulična predstava, zato sem akcijo morala hitro izpeljati, da s truščem ne bi motila nastopajočih. Pa še njihovo publiko sem lahko vzela za svojo. V vsej ihti, v kateri sem želela izvesti Eksperiment, so mi kocke kar same padle iz rok, direktno pred starejšo gospo, ki me je tebi nič meni nič, prestopila. Toliko o odnosu starejših do mladine … K meni pa so pristopili trije mladi in mi z veseljem pomagali pospravljati. Ena izmed njih me je spraševala kdaj se odvija moja predstava, kar mi pove, da je takoj zaslutila, da tako oblečena pa le nisem samo mimoidoča, vendar se ukvarjam z nečim pomembnejšim. Čeprav sem že večkrat videla dekleta v taki opravi, ki se sprehajajo po mestu in se razkazujejo ter v tem uživajo.

NINA

Pa smo se odpravili na Lent. Odločila sem se, da v Mariboru ne bom v kostumu, pač pa bom navadna oseba, ki se ji nič hudega sluteči raztresejo kocke. Prav tako akcij nisem delala na mestnih ulicah, pač pa sem jih preselila v park, kjer so se odvijale različne dejavnosti za mlade. Takoj sem se počutila, kot da spadam v to okolje, saj je okrog mene potekalo veliko otroških delavnic; sama bi bila lahko vodja ene, pri kateri se sestavljajo lego kocke.

Za prvi padec sem določila kar vhod v park. Za mano je hodil starejši moški in mi je takoj pomagal, kljub temu da se mi je škatla zaradi vročega dne zalepila na roko in je iz nje padla le ena kocka. Po tem sem se odločila za krajšo pavzo v senci, saj sem imela občutek, da še nisem dovolj pripravljena na Eksperiment.

Po počitku sem se sprehodila po poteh parka in seveda padla. Mimo je prišla babica z dve-letno vnukinjo, ki se ji je zelo dobro zdelo, da mi lahko pomaga. Ne bom posebej omenjala, da je pobiranje trajalo zelo dolgo, saj je bilo videti, da jo je bilo kar malo sram, ker je tako majhna. Da o tem, kolikokrat sem izrekla opozorilo, da kock ne sme dajati v usta, ne govorim. Vendar to so pač otroci. In če so mi oni pripravljeni pomagati, ne pa najstniki, potem svet res leži na prihodnjih generacijah.

Po tej akciji sem se sprehodila čez park in se spotaknila čez jarek. Čisto zares. Še dobro, da je škatla ublažila moj padec. V bližini sta bili dve družini z majhnimi otroki, ki sta mi takoj priskočili na pomoč. Pobirati kocke mi je pomagalo toliko ljudi, da sem se sama morala umakniti stran, da so vsi lahko prišli na vrsto. Kaj takega.

Če povzamem rezultate pridem do zaključka, da je zunanjost še kako pomembna. Še najmanj se z njo obremenjujejo majhni otroci in ljudje, ki nimajo predsodkov. Kot sem ugotovila je teh na žalost zelo malo v naši majhni Sloveniji. Vsi so raje zunanji opazovalci, kot pa da bi se izpostavljali s pomočjo soljudem. Vendar pa sem to vedela že pred začetkom Eksperimenta. Zanimalo me je samo ali tudi videz vpliva na odzive, kar lahko potrdim. Z živo rdečimi lasmi boste manj privlačni za okolico, kot pa v navadnih hlačah. Samo če se boste oblačili normam primerno vas bodo jemali resno. Pa si v takem svetu res želimo živeti? V svetu, kjer večina določa kaj je prav in kaj ne. V svetu, kjer ne smeš navzven izraziti svojih strasti, saj te bodo zaradi tega obsojali. V svetu, kjer moraš misliti ozkogledno in ne smeš izstopati iz okvirjev, saj boš tako podvržen kritikam in nelagodju. V svetu, kjer se ne smeš obleči kakor je tebi všeč, če hočeš dobiti dobro oceno v šoli ali pa če ne želiš, da se vsi obračajo za tabo z gnusom v očeh, ko hodiš po ulici. Tako mišljenje je treba spremeniti, saj nas ne vodi drugam kot v propad. Vsak posameznik bi moral imeti pravico, da nase da kakršnokoli obleko, lase pobarva na kričečo barvo ter se potetovira in popirsa, saj je to njegovo življenje individuuma in kot takšnega bi ga morali sprejeti.

Ulični eksperiment je star že par let, vendar ni zastaran. Mogoče bi ga morala letos ponoviti še enkrat, da vidimo ali se bodo ljudje izkazali in mi dokazali narobe ali pa je šlo vse samo še navzdol. Kaj pravite vi?