My Computer oz. računalnik in petdesetletnik

Spomnim se časov, ko sem mislila, da imam dokaj dober odnos z računalniki – z njimi sem se prvič »srečala« že v osemdesetih letih, ko so v  podjetje, kjer sem delala kot računovodja, uvajali računalniško obdelavo podatkov. Seveda jim na začetku nisem do konca zaupala in sem vse poslovne dogodke evidentirala tudi ročno ter kontrolirala seštevke. Čez nekaj let je računalnik nehal biti za mene »španska vas«, naučila sem se dobro uporabljati računovodske programe, »word«, »excel«, počasi sem začela uporabljati tudi internet (zelo previdno, zaradi nekakšnih »virusov« ki kar pridejo in ti lahko uničijo računalnik, programe in shranjene podatke!).

Normalno, da sva tudi midva z možem nabavila hišni računalnik.

Najina je hči že v vrtcu začela pridobivati osnovna računalniška znanja. Na vsakem oddelku je bil vsaj eden računalnik,  katerega so lahko uporabljali otročički pod nadzorom vzgojiteljice – na žalost so se pogosto skregali zaradi pomembnega vprašanja »kdo je na vrsti«, prihajalo je tudi do (mogoče ne boste verjeli) »fizičnega obračuna«.

Kako je bila vesela in zadovoljna najina šestletnica, ko sva ji kupila in doma inštalirala prvo računalniško igrico »Miškin potep«!

Čas hitro teče, posebej če imaš otroke

Deklica  je začela (in končala) osnovno šolo, začela (in končala) srednjo šolo, postala polnoletna oseba ter se vpisala na študij. Medtem, ko sva skrbela da ji nič ne manjka, spodbujala jo da razvija svoje talente in vedno znova poskušala biti koliko je to mogoče dobra starša, se je ona še naprej računalniško opismenjevala, midva pa sva ostala na nivoju »excela«, »worda« in brskanja po oglasih na internetu. (Seveda je spotoma na žalost ugotovila, da starša sploh nista vsemogoča, vsevedna, popolna in pomembna!)

Zgodovina se je spet ponovila: »otrok« vidi, da zna več od svojih staršev, posebej pri delu z računalnikom in pri znanju angleškega jezika. Zna kako si naložiti filme iz spleta, kje poiskati  glasbo, kako si inštalirati programe če kupi nov računalnik, kako uporabljati spletne trgovine in kako se seznaniti z novicami. Občasno naju prepriča, da so nove slušalke, mikrofon, snemalec, nov gsm aparat ali pa kakšna zanimiva igrica izjemno koristne in nujne reči, ki jih je treba čim prej nabaviti. (Verjemite, da sva se tudi midva, še pred njenim rojstvom, zaklela, da ne bova tako »glupa in zabita«, kot najina starša! In je nama uspelo, ampak samo pri glasbi.)

Pravijo, da roditelji imajo radi svoje otroke in od njih nikoli ne pričakujejo nobenega vračila. A to sploh ni res. Seveda poskušava uporabiti njeno znanje, kadar se nam kaj pri delu z računalnikom ali telefončkom »zabubi«.

Na primer: Mož kupi »pameten« gsm aparat ter se zmeni za inštrukcije s svojo hčerko. Inštrukcije potekajo brez večjih težav, ker »otrok« pozna svojega očeta in ga seveda ne želi obremenjevati z zadevami, ki so za njega preveč komplicirane in nepotrebne (pametne). On, revček, mora cel dan biti »fin«: paziti na svoje obnašanje in potrpežljivo čakati. In, če se mu v naslednjih dneh  »nekaj čudnega zgodi« (kar pomeni da se mu vse izbriše, ali mu telefon sploh »noče« zvonit,  ko ga nekdo kliče, ali ne zna fotografije poslati nekomu po mail-u), bo sigurno deležen različnih »prijaznih« komentarjev v stilu: »Ne vem jaz kaj ti delaš s tem telefonom…«, »Kaj boš naredil, ko bom jaz šla študirati?«, »Zakaj sploh tikaš tisto, kar ne poznaš?« in podobno. Zelo sem srečna ker nimam pametnega telefona!

Imam pa računalnik. Star je štiri-pet let (nov!). Že eno leto dela zelo počasi, tako počasi da lahko cel cigaret pokadiš dokler se prižiga. Iz trme in lenobe nikakor da ga odnesem računalničarju na čiščenje – to tudi jaz vidim, da je težava samo v »tistih neumnih virusih«. (Hči mi je sicer svetovala, naj si takoj kupim nov računalnik.)

Poskušala sem poslati neke fotografije po mail-u. Fotografije so bile velike in po mojem mnenju precej dobre, narejene z dobrim fotoaparatom. Uspelo mi je nekako »priložiti« datoteko s fotografijami poštnem sporočilu. Kliknila sem »pošlji«. Prvih petnajst minut je pisalo »priprava na pošiljanje«, pol je začelo pošiljati, in je pošiljalo, pošiljalo, pošiljalo… Pol ure sem čakala, nato sem kuhala kosilo, smo tudi pojedli kosilo, pokadila sem nekaj cigaret in spet pogledala v računalnik. Pisalo je: »pošiljam«. »Opravilo« sem seveda morala prekiniti, ampak sem poskušala naslednji dan (večkrat). Medtem sama nisem dobila nobene e.pošte. Hči je rekla da ne ve, mogoče tako mora biti in naj poskusim še enkrat. In, naj si kupim nov računalnik…

Pa, ko sem končno računalnik »zaupala« računalničarju, ga je on res v kratkem času osvežil z novejšimi programi, znebil se je številnih virusov in mi je tudi vse lepo razložil – kot otroku, ali mogoče »kot neki starki«. (Fotografij pa še vedno ne morem pošiljati, edino v  pomanjšani »stisnjeni« obliki, kar tudi ni v redu. Ali so lahko tudi fotografije okužene z virusi?! )

Moji zaključki

Vedno pride čas, ko moraš sebi in drugima priznati, da po štiridesetem letu potrebuješ pomoč od mlajših. (Nisi nič kriv, to se ponavlja iz generacije v generacijo. Enostavno sprejmi to kot del tvojega  »odraščanja«, da ne rečemo STARANJA.)

Nekateri tvoji vrstniki so malo manj »butasti« od tebe, ampak (za tolažbo!) nekateri so tudi malo več.

Sprijazni se s tem, da veliko tega ne boš mogel povedati ker ne znaš »v katerem formatu« to lahko rečeš, veliko tega ne boš mogel pokazati drugima ker ne znaš spreminjati velikosti in oblike fotografij. (Mlajši verjetno ne bojo imeli dovolj potrpljenja za razlaganje, če se jim bo sploh posvetilo da »v tem grmu tiči zajec«. Ti se pa malo sramuješ povedati, da si za CD-je, USB ključke in neke druge reči slišal, ampak… )

In na koncu še nekaj: Preživel boš. Če si med štiridesetim in petdesetim letom, če si doživel razpad socialistične družbe (o kateri si se celo svoje šolanje učil kot o najboljši) in si se polovično uspel prilagoditi kapitalistični, ne pozabimo tudi na vojno oz.vojne, če si bil priča tako hitrem tehničnem razvoju od tvojega rojstva do danes (avtomobili, pralni in pomivalni stroji ter različni mešalniki v gospodinjstvu,  kalkulatorji, računalniki, mobiteli, navigacijske naprave, elektronski klavirji…)… seveda boš preživel.

In če bi se vsaj današnja mladina zavedala, da bo sigurno prišel čas, ko njihovi otroci ne bojo mogli razumeti:  zakaj si mama in tata ne želita kupiti letečega avtomobila, zakaj trmasto odbijata kužka-robota, zakaj enostavno ne pogoltneta svoje dnevne prehranjevalne tabletke, namesto da se vsakič zapletata v razlaganja o nekakšnem »kuhanju« in o  slaščicah in o sadju, pa se še nostalgično spominjata glasbe in pravljic, katerih več ni …

Dinozavri

Ko je moja hči bila še majhna (in trgovine polne figuric raznih dinozavrov), sem ji razložila da dinozavrov več ni, da so oni obstajali pred davnimi davnimi časi … Bistro me je pogledala in me je vprašala: »Mama, dinozavri so bili takrat, ko si ti bila majhna?«

Verjemite, to je najboljši konec zgodbe o mojem odnosu z računalnikom!