Butičnost francoskih filmov
Med filmofili naj bi veljalo, da je evropski film boljši od ameriškega, apriori bolj art, bolj poglobljen, karakternejši, manj spektakularen, manj pompozen, bolj prefinjen, bolj »stajliš« itd. Skratka, bolj art in ima vse tisto, kar največkrat manjka prav »velikim« oskarjevim nagrajencem. Seveda ni vedno tako, saj so dobri filmi in režiserji tudi »čez lužo«, vendar vseeno na drugačen način.
Vendar, če si filmofil in ljubitelj evropskega filma, si definitivno fan francoskega filma. Francoski film ima svoj DNK, pozitivno konotacijo art filma.
Ko sem pred leti »vzgajala« svojega nečaka v filmofila, sva v njegovih zgodnejših najstniških letih pričela z ogledi francoskih filmov. Kot prvi na ogledu se je znašel film Amelie, pri čemer sem mu rekla, da ta je pa tak tipičen francoski, art – butičen. Sledilo je nečakovo vprašanje, kaj je art – butičen film. Po ogledu treh francoskih filmov, iz različnih časovnih obdobij, to je Betty Blue, Angel-A in Amelie, je nesporno več indicev, da so to tipični francoski art filmi in so butični, kot nekakšne dizajnerske obleke: so po francosko šik in stajliš.
V Betty Blue (režija Jean-Jacques Beineix, l. 1986), spoznamo karizmatično, borderlajnersko odštekano žensko. Zgodba je v bistvu preprosta, gre za intimen odnos dveh mladih zaljubljencev. Zaradi samodestrukcije glavne akterke, temu posledično sledi evtanazijsko usmiljenje njenega partnerja. Film vrh zgodbe doseže v psihološko nerazumnem dejanju obeh igralcev. Vendar je zgodba v smislu oznake art butičnosti francoskega filma nepomembna. Film namreč označuje prefinjeno spleten, realističen in intimen odnos dveh akterjev, tipična francoska glasba: » jazzy muzeti«, barve v filmu in svetloba, pa so glavna tema kamere, kot paleta slikarju. Simbolika v filmu je na koncu kronana z belim mačkom, ki pooseblja preminulo ljubimko. Zgodba, prepletena z močnimi emocijami in morbidnim vrhuncem filma, ko si Betty iztakne oko, njen moški pa jo nato zaradi njenega trpljenja v psihiatrični bolnišnici zaduši z blazino, je dramaturško zastavljen ravno v pravem časovnem razponu. Kljub takšni zgodbi, pa film vseeno preveva tipičen francoski humor, ki je neprisiljeno naraven.
V filmu Amelie ( režija Jean-Pierre Jeunet, l. 2001), ki paše v novejše obdobje francoske filmske produkcije, se kljub vsebinsko tematsko različni zgodbi, pojavljajo podobne oznake, kot predhodno opisano. Glavni lik je ponovno ženska, bolj »normalna« od pretirane emotivke Betty, vendar tudi po svoje čudakinja, intro plašno usmerjena. Njen ljubezenski odnos je realiziran na koncu filma, vmes pa je hrepenenje glavne junakinje, stkan v humorne interakcije z ostalimi liki v filmu. Tudi tu kamero zapolnjujejo barve in svetloba, pravzaprav nastopata dve barvi, rdeča in zelena, zaradi česar gledalec dobi občutek, da občuduje retuširane retro razglednice. Podlaga glasbe, pa je podobno kot v Betty Blue, prepojena v melodijah francoskih muzetov, z jazzy pridihom. Srečen konec zgodbe, označen z modrimi puščicami, označuje simboliko najdene ljubezni.
V še novejši zgodbi Angel-A (režija Luc Besson, l. 2005), je mnogo frankofilov vzdihnilo: »Končno spet en pravi francoski film«. Modernejša, bolj futuristična ljubezenska zgodba, med angelom Angelo in nebodigatreba tipom. Angel-a mu vdihne samopodobo in samospoštovanje in pravljični mit, da je z ljubeznijo mogoče doseči vse. In v kolikor ni ženska tipo Betty ali Amelie, je lahko samo še angel, popolna fikcija ali popolna kot fikcija. Muzika je tu modernejša, simbolika pa je kljub črno beli predstavitvi, v očeh gledalca barvna. Trenutek, kjer se krila angela na kipu združijo s telesom igralke, je samo eden od ponovno minimalističnih detajlov, ki zapolnjujejo francoske filme. In tudi tu se humor prepleta z zabavnimi in izvirnimi dialogi, ki kljub preprostosti ne delujejo na prvo žogo in ne vzamejo noto pravi vsebini oziroma pomenskosti filma.
Rdeča nit vseh treh filmov je poleg lika ženske, v kompleksnosti dialogov, kot tudi večni ljubezni kamere s pomenom barv in svetlobe. V soto fondu je sofisticirana glasba, zaradi česar se pri gledalcu dodatno barvajo emocije. Dialogi karakterizirajo ljubezenske odnose v dobrem in slabem, s humorjem v pravi meri in na prav način. In čeprav gre najbrž za povprečnega gledalca za »čudaške karakterje« (kdo pa ni?), se gledalec hkrati vseeno poistoveti v realnih, intimno- ljubezenskih zgodbah in dialogih akterjev ter hkrati tudi v simboliki detajlov, ki pridajajo čar mističnega. V vsem tem in še čem, je čar te artiš butičnosti francoskega šika, ki je večen in ga čez lužo ni moč najti.
