50 odtenkov sive – kislo jabolko?

Ne morem si kaj, da ne bi tudi jaz primaknila lončka k vroči temi tega tedna – dobro no, nekaj pol leta – v literaturi, tako imenovani knjigi 50 odtenkov sive/50 Shades of Gray, avtorice E.L.James. Na sceno je prišla v angleščini, če se prav spominjam, leta 2011, na slovenskem tržišču pa leto dni kasneje, in kljub svojemu nerodnemu stilu – tako v pripovednem slogu kot uporabi seksa kot osrednje teme, mašila in odrešitve, nekako uspela najti mesto na prodajnih policah, in kar je še bolj presenetljivo, postala uspešnica, po kateri so posneli film, ki se že vrti tudi v naših kinematografih.

Ne vem, če bi se smejala ali jokala. Sama nisem ravno pristaš filmov, ki se posnamejo po knjigah, ker se tam hočeš nočeš izgubi precej tega, kar nam avtor s pomočjo pisane besede želi povedati, in se v filmu prej kot slej znajdejo konteksti, ki jih avtor definitivno ni imel v mislih. Ne bom ravno držala sape, da se bo to kdajkoli spremenilo. Zaenkrat bomo pogledali fenomen, ki ga je (ponovno) sprožila ta knjiga s pomočjo dveh bolj znanih predhodnikov.

De Sade –  guru BDSM literature (pred 50 Shades …)

Erotična literatura. Stvar, ki je književniki nimajo posebej radi, ker je zelo kočljiva tema – kar predstavljajte si srednji vek in viktorijanske čase, kjer so morala biti dekleta nedolžna dokler se niso poročile, in bognedaj, da so jih njihove matrone ali gardedame zalotile s čim pohujšljivim v rokah! Knjigo, seveda. (Tukaj sicer ne bomo obravnavali da bi se Salomonova Visoka pesem dala jemati v istem kontekstu… ahem!) Kljub vsemu pa, k(j)er so nuja, radovednost in čisti upor nasproti avtoriteti, se je ta zvrst literature zvesto ohranjala do dandanes, čeprav je bila ponekod bolj ocvetličena, kot bi morala biti – mehka erotika, kjer so ženske ali moške spolne organe primerjali s cvetjem, čebelami in podobnim, in potem trda, katere najvidnejši predstavnik in pisec je bil markiz De Sade, ki je posredno ‘kriv’ za izum izraza sadizem, predvsem zato, ker je v svojih literarnih delih popolnoma brez zadržkov opisoval uporabo bolečine na različne načine in z različnimi pripomočki, od šib, do palic in še kaj bi se našlo, nekaj bolj ‘kreativnih’ položajev je uporabljalo tudi vrvi in različne osebe različnih starosti in spolov. De Sade je v svojih delih prikazal tako nemoralnost in  sladostrastnost kot tudi bridke posledice gnanja za užitkom svojih junakov. Včasih se njegove zgodbe srečno končajo. Včasih, še posebej če so dela poučna, se ne. Velja pa povedati, in bolje, opozoriti – preden posežete po njegovih delih, se prepričajte, da vas res ne bo nihče motil ali videl vašega čtiva, ker je tudi dandanes družbeno in moralno zelo sporno. Je čtivo tiste vrste, ki vam požene kri po telesu, tako v dobrem kot slabem smislu. V dobrem smislu kot popestritev plesa med rjuhami, če so vam katere od njegovih idej všeč, v slabem pa, da so njegovi junaki in prizori zelo kontroverzni – najdemo plemkinje in plemiče, ki izrabijo služkinje za svoj užitek in jih potem pahnejo v pogubo in smrt, brezkompromisno uporabo bolečine na nemočnih podrejenih ali mladoletnikih; de Sade tudi ni imel zadržkov glede dveh karakterjev in velikega prepada let, in morebitnega sorodstva med njima. Zato je moralno gledano literatura, ki jo je napisal, definitivno neprimerna za mladoletne osebe, ki še nimajo izgrajene osebnostne podobe in načel. V Ameriki so njegove knjige prepovedane, in to z razlogom. (Čudno, vendar resnično. In preverjeno!)

Vir:[clubmenage.com], b.d.

Zapeljivka Emmanuelle

Emmanuelle, napisana z žensko roko, in delo avtorice Emmanuelle Arsan, (njeno pravo ime je bilo Mayarat Rollet-Andriane,) je bila zapisana 153 let po smrti markiza de Sada. Ta knjiga slavi liberalno spolnost in odpiranje ženske njenim užitkom. Glavna junakinja Emanuellle v Bangkoku doživi ‘razsvetljenje’ s pomočjo različnih oseb, tako moških kot ženskih, prek spolnega akta, kjer avtorica skuša dokazati teorijo, da je svoboda možna samo, ko je ljubezen popolnoma ločena od erotike. Knjiga vsebuje številne ekspicitne prizore na eksotičnih lokacijah, in če vam je to všeč, boste prišli na svoj račun. Ni ravno veliko filozofiranja, razen že napisane teorije, če je pa teorija uspešna, pa bo presodil vsak bralec sam. Po knjigi je bil posnet tudi film z istoimenskim naslovom, glavna atrakcija pa je bila Sylvia Kirstel, ki je bila leta 1973 tudi miss Evrope. Če pa koga zanimajo literarne novele (stripi, po knjižni predlogi), je pa Guido Crepax leta 1978 izdal zvesto grafično adaptacijo knjige.

Vir:[realsociable.com], b.d.

Osebni vtisi ob branju ’50 odtenkov sive’

Lahko bi še našteli koš drugih bolj ali manj znanih knjig in novel, vendar ker je naša osrednja tema kislo jabolko pod skrajšanim imenom 50 odtenkov, se bomo (razočarano) vrnili k njej. Kar me je napotilo, da sem jo sploh ošinila, ko je še ždela na prodajalni polici v knjigarni, je bil eno izmed avtoričinih zgodnejših del, ‘Snaring The Huntress’, ki je vsebovala tujezemska bitja, zanimivo zgodbo in seveda vroče prizore. Nato je bila na vrsti ‘Bared To You’, (in posledično ‘50 Shades Of Gray’) kjer je zgodba šla v minimalističen kontekst, in je bolj spominjala na dramsko besedilo kot pa bilo podobno zgodbi. Niti nisem mogla verjeti, da je to sploh kdo bral, ker je bilo zame osebno veliko razočaranje – minimalni opisi, večina avtoričine energije je šla – ni treba posebej ugibati – za opisovanje seksualnih igric, in prvoosebno pripovedovanje je bilo mučenje, ki bi ga lahko primerjala z lupljenjem kupa čebule na eks. Ja, mogoče sem literarno razvajena, in ja, vem da je v prvi osebi težje pisati, ampak ljudje, vaja je zato, da ne daš ven tretjerazrednega skrpucala.

Moj vtis pri branju knjige je bil »Oh, torej sta imela nekaj težav, seksala, spet imela nekaj težav in potem živela srečno do konca svojih dni. Dajmo, poglejmo, če imam kaj emailov.« In to veliko pove, ker je moja navada, da knjigo ‘prežvekujem’ še nekaj časa potem, ko sem jo prebrala. Toda tokrat? Nisem si mogla ustvariti niti vizualne podobe okolice, erotični prizori so bili komaj na ravni in junaki so bili plastični, kot da bi se avtorica igrala s Kenom in Barbiko, samo malce drugače obarvanimi. 50 Shades of Grey  je bila grozljiva zmes harlekinske romance in Twilight pisarije – glavni junak ima neke vrste težave, ki se ‘pozdravijo’ z ljubečo predanostjo deviške junakinje, ki se mora za to podrediti njegovim takšnim in drugačnim muham. Ana, glavna junakinja, je mlačna in šibka, bolj ali manj popolnoma odvisna od moške polovice tistega čudnega partnerstva, in šele proti koncu ‘spleza’ na raven, kjer je vsaj približno enakovredna Christianu. Verjamem, da lahko nekateri v taki zvezi dobro delujejo, toda ko berem knjigo, želim, da so junaki strastni, goreči in človeški, ne pa kot da bi bili izdelani iz papermaše papirja!

Vir:[1shelflife.wordpress.com], b.d.

To je bila, če vas po naključju zanima, Twilight polovica. Gremo zdaj na harlekinsko gensko dediščino. Harlekinske romance se ponavadi ukvarjajo z junaki, pri katerih je arhetip ženska, bolj ali manj samostojna, je največkrat (vsaj navidez) revna, živi v slabih okoliščinah, vendar nekako ‘reši’ svojega princa na belem konju na tak ali drugačen način, princ se tega zave, jo gre iskat in ji izpove večno ljubezen, zraven je še prstan s takim ali drugačnim žlahtnim kamnom, ker seveda, kerlc mora biti bogat, da jo bo vzdrževal. Seveda je tudi nekaj izjem, vendar so točno to, izjeme, ne pa pravilo. Poglejmo torej zdaj naša dva junaka: Anastasia – Ana – Steele, (še vedno nedolžna) siva miška, ima fund, ki ji ga je prisodilo sodišče za velike duševne bolečine, dobljene po zaslugi ‘grdega očka’, vendar se ga ne pritakne. Copata, ki jo lastna prijateljica gladko frcne, da gre opraviti intervju z mogočnim Christianom Greyem, ker da je sama bolana in intervju mora biti opravljen ASAP, da se bo branost vsled prisotnosti besed velike živine, aka gospoda Greya, zagotovo dvignila.

Christian Grey, samorastnik, postavil svoje podjetje dobesedno iz nič. Lepotec, toda za njegovo izklesano fasado se skriva izjemen poslovni um, vendar po zaslugi dogodkov iz otroštva nima ravno najboljših odnosov z žensko polovico človeštva. Ne bi imel časa niti za intrepidno gospodično Kate Kavanaugh, toda mala miška Steele je očitno dovolj slasten grižjajček da jo začne loviti in jo predstavi ne samo svoji družini temveč tudi BDSM stilu življenja. Potem zmeda v slogu kakšno zvezo ta popolnoma neskladni par sploh ima, in ostale težave, vendar sta strast – in ljubezen – slepa, tako da na koncu dobimo hollywoodski happy end. Vključno z nekaj akcijskimi scenami, majhno družinico in piknikom, kjer g. Gray nesramno (dobro) zapeljuje go. Gray. Zveni znano? Ja. Kliše, ki je bil uporabljen v že mnogo zgodovinskih ter modernih romancah, vendar presenetljivo še vedno deluje. Na koncu s(m)o ženske vesele za miško – zdaj lepim labodom – gospo Steele in verjetno po tihem hrepenimo po podobnem mačotu, ne glede na to, kako trdimo, da to ni res. Mogoče ne toliko po mačotu kot po srečnem koncu kjer ni skrbi za stroške, avto kasko, nadležne sosede, sitne tašče in še in še. Da smo ljubljene, razcrkljane, oboževane in upoštevane s strani našega najdražjega. Da je cukerček na pogled je samo še bonus, in če je bogat, je sploh terna.

Ja, priznam, ta knjiga me bode na vse možne konce in kraje, predvsem zato, ker je tako klišejska, da si ne morem kaj, da ne bi na vse kriplje zanikala njene (kje so pa te?) dobre strani in malodane skandirala ‘Dol z ljubeznijo!’ Seksualno odrešenje po BDSM stilu je zanimivo, in res je, za to je treba ogromno zaupanja med parom, ki to prakticira. Ta praksa je še precej obskurna in ni veliko sprejeta v javnosti ker se smatra za nekaj slabega, predvsem zato, ker se lahko tukaj zelo hitro zlorabi položaj gospodarja, podrejena oseba pa nastrada. In težko je videti žensko, ko je že itak dovolj ‘podrejena’ moškemu, da je pripravljena na še večji korak, ne glede na to, da se take igrice igrajo samo del časa. Človeška psiha je čudna na ta način. Nekateri to poskusijo in pustijo, nekaterim to prija, nekaterim ne, nekateri to potrebujejo v vsakdanjem življenju da se čutijo cenjene, ljubljene in sprejete, pa četudi morda samo za tisti čas, ko so podrejeni. Seks in ljubezen se še vedno mešata, ker ženske večinoma mislimo, da ni seksa brez ljubezni, moški pa, da ni ljubezni brez seksa.

Če bi res iskali bistvo v bistvu, recimo, pogojno – da je knjiga dobra. Če res, ampak resno res, gledamo za podtoni zaupanja in ljubezni. Vendar sama zgodba zaradi vključitve BDSM izzveni nenaravno in skorajda plehko, predvsem po ‘zaslugi’ prvoosebnega pripovedovanja Ane Steel in njene očitne nezmožnosti, da bi kaj opisala kaj bolje kot površinski luksusz ali užitek. Tudi sam film se že sooča s kritikami, tako s strani glavnih igralcev, ki sta igrala osrednja lika kot tudi njunih družin. Ali je res korak naprej, da smo ta navidezni tabu tako grobo in ostro razsvetlili? Da se lahko snemajo filmi, kot so »Neslavni bastardi«, »Pokol s teksaško motorko« in »Hannibal«, ljudje pa se še vedno (raje) zgražamo nad nekaj BDSM seksualnimi prizori? Sama mislim, da je to krivda tako dojemanja družbe kot predstavitve tega načina življenja, ki pa je bil v knjigi opravljen res zelo, zelo nerodno, ne glede na to, s koliko orgazmi je avtorica ‘obdarila’ glavna lika.

Vir: [mudpreacher.org], b.d.

Zato podeljujem 50 Shades of Gray naziv kislega jabolka. Zanima pa me, kakšni so bili odzivi vas, ki ste že ugriznili vanj. So se vam pocedile sline po več ali ste ga vrgli tako daleč, kolikor ste ga le mogli, in zakaj?

Malo za šalo …

Vir:[funny-photos.picphotos.net], b.d.