Aktualni filmi
The Grand Budapest Hotel (Režija Wes Anderson, L. 2014)
V kolikor ste nekoliko naveličani enakih filmskih žanrov, je za ogled odličen izbor odštekana, moderno-retro drama. Film je zasnovan na tipu komedij, kot so bile v 30-ih letih prejšnjega stoletja in v določenih kadrih skoraj animirano stripovski. Zgodba je nekakšen krimi triler, kjer se zgodijo tatvina, umor, prevare in zarote, velika ljubezen, veliko prijateljstvo, vse to pa se dogaja v treh različnih zgodovinskih obdobjih Vzhodne Evrope 20.stoletja. Film je kot humorni kolaž vsega že žanrsko videnega, od burleske, različnih zvrsti drame, kriminalke, komedije itd., vendar vse zapakirano v nek povsem nov stil, skoraj v nov filmski žanr- »Wesovovski žanr«.
Zasedba igralcev je neverjetna, v filmu namreč nastopajo sami znani igralci, tudi v povsem stranskih vlogah. Glavno vlogo ima Ralph Fiennes, ki v film odlično paše. Glede na to, da je v preteklosti igral, bodisi strastno romantičnega ljubimca (Angleški pacient) ali pa psihotičnega morilca (Rdeči zmaj), so njegove tovrstne izkušnje v The Grand Budapest Hotel, več kot dobrodošle; tu ima namreč vlogo tako ljubimca, kot zlikovca. Rdeča nit zgodbe je v pripovedovanju hotelskega postreščka Zera Moustafa o njegovem šefu, receptorju hotela, Monsienorju Gustavu ter njunih skupnih življenjskih dogodivščinah, predvsem pa tudi o njunem trdnem prijateljstvu, ki se v različnih zapletih še poglablja in ostane zvesto tudi ob koncu filma. Bistvo zgodbe je v ekscentričnih likih, prepletenih v različne filmske žanre, zato je o bistvu zgodbe nesmiselno razpravljati. Humorni zapleti in prepleti različnih žanrov in individualnih likov, so namreč bistvo filma.
Ocena:
eksentrično, eklektično, moderni retro, stripovsko humorno, karakterno izdelano, hmm: nov tip drame;
ZELO ZA
Behind the Candelabra (Režija Steven Soderbergh, L. 2013-2014)
V kolikor ste ljubitelji Matta Damona, je ogled filma obvezen, čeprav so bile pomembne kritike usmerjene v glavnega akterja Michaela Douglasa, bolj zaradi sentimentalnih nagibov. Douglas je namreč vlogo dobil po ozdravitvi raka. Nesporno je v filmu odličen, vendar Matt Damon briljira. Douglas oživi kontroverznega hollywoodskega pianista iz 70-ih let, ki je celo življenje pred javnostjo skrival, da je še večji gay, kot pianist. Javnost je za njegovo homoseksualnost izvedela šele, ko je umiral za aidsom. Liberace je živel v blišču in kiču in tak je tudi film, pompozno kičavo bleščav, v vseh pogledih; protiutež temu, pa sta karakterno močni vlogi obeh akterjev, kar filmu da poseben čar: neskončna ljubezen v kiču, izgubi kičavost. Zgodba teče hitro, kamera je osupljivo dobra. Postoji namreč povsem blizu in dovolj dolgo na obrazih igralcev, zaradi česar z njimi bolje podoživljamo njihove palete emocij.
Za tiste, ki še vedno mislijo, da so ljubezenske zgodbe med istospolnimi samo za tovrstne gledalce, mora film obvezno videti. Damon je namreč s svojo igro presegel lik gaya, kot takega, zaradi česar celotno bistvo filma dobi pomen, sicer klišejske oznake prave ljubezni. Ljubezen je absolutna, neopredeljena, kozmična, zlasti v smislu koga, kdaj in kako ljubiš. Čeprav ni namen filma govoriti o veličini ljubezni, pač pa pripoveduje zgodbo slavnega pianista, pa ti film ponudi prav to, kako ljubiti z vso svojo bitjo. In Matt Damon zna ljubiti, ljubi starega gaya, ki mu je hkrati ljubimec, oče, skrbnik, zna ljubiti na način, ki v gledalcu prebudi empatijo, sočutje in ne zgražanje. Matt Damon zna na način, kar večini drugim, tudi velikim igralcem, najbrž ne bi uspelo.
Film ravno zaradi gayevske tematike, ni bil komercialno tržen, niti ni bil nominiran za Oskarja v glavnih kategorijah, kar je še dodaten plus za ogled filma, predvsem za vse tiste filmske nadobudneže, ki so a priori proti oskarjevim nagrajencem.
OCENA:
osupljivo dobra kamera, osupljivo dober Matt Damon, osupljivo veliko kiča in blišča, osupljivo velika ljubezen, najbrž zadnja velika vloga M. Douglasa;
ZELO ZA
