“Bog ne daj, da bi crknil televizor” … ali pač?

Živimo v časih, ko si redkokdo še predstavlja življenje brez televizorja. Vso resnično življenje smo nekako potisnili na stranski tir in se začeli vdajati zabavni elektroniki in virtualnemu svetu; le kdo pa še nima »pametnega« telefona, tablice, LCD televizorja, »jabolk«, Androidov, MP3 predvajalnika, in ne vem katera igračka bi se še našla? No … jaz! Ne samo da nimam potrebe po teh novodobnih izumih, temveč se tudi uspešno izogibam vseh teh naprav, saj niso tako nedolžne, kot se morda zdi na prvi pogled.

Od vse te elektronike, ki prihaja (in odhaja) na tržišče čez noč, pa ima ravno televizor najdaljšo tradicijo. (Se še spomnite tistih predpotopnih začetnih televizorjev s črno-belim ekranom, kjer si moral programe iskati z malo palčko, ob tem pa so se ti živci lepo »kravžljali«?) Dobri spomini, in če pomislim, to sploh ni tako dolgo nazaj. Pred meseci sem si na nekem izpitu izbrala, da bom opisala prednosti in slabosti gledanja televizije, in ravno o tem se nameravam zdaj malce bolj razpisati (tu na srečo nisem omejena s številom besed).

Dobra stara nostalgija …

Kje so tisti časi, ko smo kot otroci brezskrbno tekali naokoli, se igrali 1000 in eno igro na prostem, zmagovali in bili poraženi v družabnih igrah – od kart, Človek ne jezi se, 4 v vrsto, Monopoli in še mnogo drugih, ki smo si jih izmislili kar sproti? Imeli smo nešteto idej, kako se zamotiti in predvsem, kako uživati v resnični družbi z resničnimi ljudmi. Morda sem malo nostalgična, ampak lahko sem srečna, da sem imela tisto pravo otroštvo, ki sem ga preživela v resničnem (in ne v namišljenem virtualnem) svetu. Danes pa je slika odraščajočih otrok precej drugačna. Dvomim, da sploh še kdo pozna kakšne družabne igre in legendarne igre na prostem, kot so skakanje gumitvista, metanje kamenčkov, skrivalnice, risanje po asfaltu s kredo, ustvarjanje v peskovniku ter igranje na igrišču. Ko sem bila majhna, je zunaj mrgolelo otrok in starši so nas morali vedno znova klicati domov, mi pa smo se upirali, saj nam je bilo z vrstniki prijetno, doma pa ne tako zanimivo.

Danes so igrišča povečini prazna in zapuščena, v peskovniku otrok več ni, okolica je postala moreče tih kraj, kjer komajda še koga slišiš in vidiš. Kje so ti otroci? Na žalost tam, kjer smo mi preživeli najmanj časa – pred televizorji, računalniki pa tudi v nakupovalnih središčih. Očitno je dandanes kvalitetno preživet čas, čas pred škatlo s premikajočimi se slikami (tako sem poimenovala televizor), računalniškimi igricami in tudi na facebooku. Ali je res pametno otrokom pri 11, 12 letih dovoliti uporabo facebooka in jim kupovati drage pametne telefone? Kakšne otroke bo vsa ta tehnologija »vzgojila«?

Včasih …

Danes …

Slabosti zrenja v škatlo s premikajočimi se slikami

Zelo dobro poznana slika gre nekako takole: ker en televizor v gospodinjstvu seveda ni dovolj, mora vsak imeti svojega, in tako en partner bulji v svoj TV, drugi pa v svojega – po možnosti pa še oba gledata isti kanal. Déjà vu. Ali pa ga gledata skupaj in se tako elegantno izogneta pogovoru, ker je ravno medsebojni pogovor in komunikacija tisto, kar veliko parov ne zna ali ne zmore. Tako se stvar najlažje pomete pod preprogo, saj namreč televizor kot mašilo, reši vse. Pa si zdaj predstavljam, da televizorja ne bi bilo – le kakšno bi bilo v tistem trenutku soočenje med partnerjema, ki že tako ali tako raje vse potlačita globoko vase in se pretvarjata, da je vse v najlepšem redu?

Malo nazaj sem prebrala nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin in ob čemer sem se resno zamislila. Šlo se je o tem, da ljudje vse kar bi lahko počeli v živo, raje gledajo za televizijskimi zasloni. Pomislila sem in si rekla: »Pa saj to je čista resnica!« Namesto, da živijo svoje življenje, raje spremljajo življenja drugih v resničnostnih »šovih«, namesto da se ukvarjajo s svojim (majavim) ljubezenskim življenjem, raje gledajo osladne romantične filme z večno predvidljivim koncem, namesto da živijo svojo »limonado« in se ukvarjajo s svojimi (nemalokrat) globoko potlačenimi dramami in strahovi, raje gledajo drame v mehiških TV limonadah … in potem se je za čuditi, da je svet tako oddaljen od pristne resničnosti.

Popolna družinska idila?

Ni denar sveta vladar – to je televizor! Vse se vrti okoli televizorja. Pred davnimi leti se spominjam obiskov sorodnikov in družinskih prijateljev. In kaj je tisto, kar je slovenskim družinam skupnega? Televizor v kuhinji, v prostoru, ki bi moral biti namenjen prehranjevanju in kuhanju ter medsebojnim pogovorom.  A ker smo razvajeni in očitno zelo osamljeni, nujno rabimo mašilo tudi med obredom hranjenja. Obiske sem tako seveda opustila, saj se s človekom še pomeniti nisi mogel v miru, ker je v ozadju venomer nekaj šumelo. In tako pridemo do tega, da televizija ne povezuje, kot to oglašujejo prodajalci, ampak razdvaja in ločuje, pa čeprav si še tako zatiskamo oči.

Očitno si želimo le slabih novic

Mediji za najboljšo in najsočnejšo dramo vedno poskrbijo na televiziji, čeprav radio in časopisi niso nič boljši. Konstantno nam vsiljujejo mnenje in manipulirajo z našimi možgani ter nam jih perejo 100 na uro. Novice v poročilih pa so tudi izredno negativnega značaja, kar sem ugotovila že leta in leta nazaj, ko sem prišla do spoznanja, da se ob gledanju TV-ja počutim zelo majhno, razjarjeno, neprijetno, skorajda depresivno in tudi agresivno. To pa je tudi njihov namen. Želijo te imeti v začaranem krogu svojih dram in kaosa, saj na tvoj račun služijo, ker jim dvigaš gledanost. Nisem ne vem kako zelo stara, pa sem vseeno to že zelo zgodaj ugotovila. Da nekaj pri vsem tem smrdi … Kako to, da ni nobene dobre in pozitivne novice? Kako to, da nam servirajo same negativnosti?

In mi je kapnilo … Ljudje verjetno raje gledajo nesreče drugih in si ob tem mislijo: »Saj se ne dogaja meni, vse se dogaja »tam zunaj«, saj navsezadnje pa moje življenje ni tako slabo, drugim se še slabše godi.« Je že tako, da se gledanost poveča ob negativnih in šokantnih novicah. Žalostno, kam smo padli. Le kdo bi pa sploh gledal program, kjer bi govorili o tem, kako je neka zapuščena žival našla topel dom, kako otroci srečno preživljajo otroštvo, kako nikjer ni več lakote, kako so vsi zdravi in ozdravljeni, kako je oseba X izumila nekaj, kar bi v prihodnosti imelo velik pomen za napredek človeštva, kako kar čudežno vse funkcionira na vseh področjih, ter zgodbe o uspešnih posameznikih, pa o sosedovem Janezu, ki se samooskrbuje in tako ne podpira velikih prehrambenih obratov, pa o naravi, ki sicer od časa do časa pokaže zobe, a smo vseeno dovolj zreli, da vemo, da nam je to v opomin in da moramo v bodoče lepše ravnati z njo?

Ampak ne, bolj zanimivo je poslušati in gledati vsak dan eno in isto dramo in kaos, ki se vrtita znova in znova kot pokvarjena plošča, in tako spremljati naravne »katastrofe«, ki so doletele malega nemočnega človeka, ki ni popolnoma nič kriv, pa »zlajnane« politične spletke, kraje namišljenih milijonov, prevarante, veliko brezposelnost in odpuščanja (kot da bo zaradi te informacije naše življenje kaj boljše in srečnejše!), nove in nove »bolezni«, ki vzklijejo iz nič in katerih se moramo paziti in se raje preventivno cepiti, tu pa so še popolna življenja zvezdnikov, ki bi jih morali živeti vsi, a ker jih ne, smo depresivni, nejevoljni in tako umiramo na obroke pred TV škatlo. Tu je še vreme, ki se morda zdi nedolžno, a s tem ko nekaj »napovejo«, ravno gledalci vlivajo moč za uresničitev napovedi, najsibo sončna ali oblačna.

Adi Smolar je že vedel …

Včasih sem rada pogledala kakšno popotniško oddajo na takrat mojem priljubljenem popotniškem kanalu, a čez čas se je tudi ta izredno pokvaril, in vse kar je ostalo od njega, je en velik ameriški »reality show« (tako kot večina stvari pri Američanih), in ne duha ne sluha več o popotniških utrinkih, ki so mi takrat vsaj malo pričarali okviren pogled na deželo, kamor bi v bodoče morda krenila na potep.

V svojem življenju sem spoznala že dosti ljudi vseh mogočih profilov, tudi takih, ki so popolni TV-odvisniki in ki se najverjetneje zelo poistovetijo s tem, o čemer je prepeval že Adi Smolar v pesmi »Bog ne daj, da bi crknil televizor«. Vsak ima svoj pogled, tudi jaz imam svojega, in ta je, da se mi zdi vsak trenutek preživet pred televizorjem – kjer kot programirani roboti buljimo v škatlo s premikajočimi se slikami – totalna izguba časa, ki bi ga lahko porabili za resnične stvari, za druženje z otroki, prijatelji, domačimi živalmi, za ukvarjanje s hobijem, sprehod v naravi, branje dobrih knjig … karkoli, samo da se rešimo »visenja« pred TV zaslonom.

Druga skrajnost pa je »visenje« za računalnikom, ampak tu nastopi pomembna razlika: na internetu brskamo za stvarmi, ki jih mi sami želimo videti, izvedeti, se o njih podučiti. Internet je kot neka svetovna knjižnica, kjer izvemo skoraj vse, kar nam drugje zamolčijo (televizija pa nam vsiljuje tisto, kar naj bi morali vedeti, a gre povečini za same nepomembne drame, nakladanja in namišljene probleme – tisto, kar pa je resnično pomembno za človeštvo in pozitiven razvoj in samopodobo – to nam pa seveda ne servirajo).

Končno! Prednosti zrenja v škatlo s premikajočimi se slikami

No, naj omenim še kaj bolj spodbudnega in pozitivnega glede televizije. Včasih sem presedela ali celo preležala dobršen del časa pred televizijo, nakar sem se prebudila in doumela, da tako ne more iti naprej. Da moji možgani »umirajo« in sprejemajo cel kup nepomembnih informacij. Tako sem zrenje v TV zaslon zreducirala skoraj za 100 odstotkov. Tu pa tam še pogledam kakšen kviz, humoristično nanizanko ali film v tujem jeziku, saj tako hitreje usvajam nove fraze in besede v tujih jezikih, kar pride še kako prav v življenju. (A brez problema bi preživela tudi brez te škatle.)

Ko se spomnim otroštva, ne morem mimo legendarnih risank (ki sicer niso tako nedolžne, še posebej moderne) kot so Tom & Jerry, zgodbe Walt Disneyjevih junakov, Smrkci, Čebelica Maja, Cofko Cof in druge. Tu so še filmi, ki, moram reči, niso vsi tako manipulativni in nasilni, eni imajo celo zares dobro zgodbo oz. scenarij ter igralsko zasedbo, ki nam ostane še dolgo v lepem spominu. Ni vse tako negativno in črnogledo. To, kako bo gledanje televizije vplivalo na nas, pa je v veliki meri odvisno od tega, kaj je tisto kar gledamo in zakaj.

Ali gledamo televizijo zato, da se na malo bolj zabaven in sproščen način izobražujemo in se morda kaj novega naučimo, ali pa zato, da nas drugi poneumljajo in nam vsiljujejo nepomembne stvari in informacije, ki niso življenjskega pomena? Odločitev je vedno naša. Vedno smo mi tisti, ki se odločamo, čemu bomo posvetili pozornost.