Mamice

Mamice, zbrane ob rednem tedenskem obredu ob kavi in čaju, potem ko smo svoje otroke prepustile vzgoji in izobraževanju v vaški šoli. Preden sem se usedla tudi jaz sem pokukala še v lupinico. Majcen fantek z zaprtimi očmi in polnimi lički. Spal je in se ni zmenil za jutranji živžav in babji čvek.

»Dobro jutro,« prisedla sem. Sedele so na terasi. Lovile smo še zadnje sončne žarke, ki so se trudili ožariti jesenski dan. Prisedla sem med zadnjimi in sem debati, ki je že potekala, dala čas, da se mi usede v misli.

»Naj mi katera pove, kako je z domačo nalogo, naš je noče pisati. Tako brez veze mu je vse.« moja soseda na desni postavi vprašanje, namenjeno nam vsem. Smo namreč mame prvošolčkov. Debata o šoli je najpomembnejša tema zadnja dva meseca.

»Jaz sem se s svojim dogovorila. Če naredi nalogo brez mojega nenehnega opominjanja, lahko potem gleda risanko!« prva spregovori moja nasproti sedeča pri mizi.

»Jaz svojega lepo prosim, da narediva nalogo. Komaj ga pripravim, da nekaj skup spravi. Ne morem mu dopovedati, da nimam časa sedeti z njim… » doda svoj odgovor moja leva soseda pri mizi.

Mamica z dojenčkom ob sebi pogleda najprej svojega spečega otroka, nato pa spregovori še ona:

»Z našo pa ni težav. Pravzaprav sploh ne vem, kaj delajo v šoli. Sem bila včeraj na pogovorni uri, je učiteljica rekla, da je zelo pridna.«

»No, ali ti je povedala tudi, kako zelo ukazovalna je tvoja deklica? A ti veš, da fante postavi v vrsto, jih skrega in jim narekuje kaj in kako naj se igrajo?« moja leva soseda s sikajočim glasom poda svoj vložek k debati. Užaljenost? Tudi če bi želela priti na dan s svojim komentarjem, nisem imela možnosti vskočiti. Pogovor je bil v polnem zamahu.

»Nič ne vem o tem. Sicer pa, otroci imajo sodnika za plotom, naše vmešavanje v njihove igre jim ne pomeni nič!« ji suvereno odvrne brez premisleka. Nastane trenutek tišine. V roke vzamem svojo skodelico toplega in dišečega čaja. Lahko bi kaj pripomnila, ne? Ne, rajši sem srknila vročo tekočino. Bilo je povedano dovolj.

»No, kako pa je z igračami. Tvoj jih tudi nosi v šolo?« to pa je bilo vprašanje, ki je letelo na mojega otroka. Moj otrok je skozi celotno vrtčevsko obdobje sabo nosil plišastega kužka, od katerega se ni ločil – nikoli! In nikoli ga ni nikjer pozabil.

»Na prvem sestanku smo se sicer dogovorili, da otroci svojih igrač ne bojo nosili sabo. Vendar je en dan prišel domov in prosil, če si lahko nese sabo avtomobilček. Svojo prošnjo je utemeljil z dejstvom, da se bo z njim igral v podaljšanem bivanju.« in jaz sem svojemu otroku verjela.

»Moj se je s svojim avtomobilčkom igral med poukom. Me je učiteljica klicala in sem morala priti v šolo. Menda in ker samo MOJ nosi igrače v šolo!« mi odvrne in nadaljuje:

»Sem mislila, da res samo moj nosi igrače. To je bilo zadnjič, da sem verjela učiteljici. Sicer pa sem ji svetovala, da mu naj igračo naslednjič vzame in me več ne kliče!« na svojem stolu se je udobno usedla. Vidno zadovoljna, ker je slišala kar je želela. Bila sem prepričana, da bo učiteljica zagotovo izvedela o tej podrobnosti. Pogledala sem na uro. Ugotovila sem, da se bom morala posloviti in oditi delat. Vstala sem, se poslovila in mimogrede še plačala kavo in čaj.

Sedla sem v avto popolnoma zbegana ob vsem slišanem. Pred očmi mi poblisne spomin na nasmeh mojega šestletnega prvošolčka, ko mi prinese zvezek in ponosno čaka moj komentar. Preletim njegovo nalogo in obenem poslušam njegovo razlago. Sam od sebe mi razloži kaj so počeli skozi dopoldan. Zvem celo, kaj so jedli za kosilo… Seveda komentiram njegov dan.

Če mu nekaj ne uspe najboljše, me gleda s svojimi črnimi očmi in že zaslišim njegov glasek: »Mamica, tele trojkice mi pa ne grejo… » torej se zaveda svojih uspehov in napak.

»Bi poskusil napisati še eno vrsto?« vaja dela mojstra, a ne?

»Grem, napisat še eno vrsto – lastovic!« in že ga več ni ob meni. Domišljija nima meja. V njegovih očeh sije ponos, ker hodi v šolo.

Oblije me val zadovoljstva, ker imam otroka, ki se smeji in joče, ki se zna igrati in sam narediti nalogo. Parkirala sem svoj avto in se odpravila peš do svoje pisarne. Zaželim si, da bi mi uspelo mojega fantka vzgojiti v samostojnega in srečnega človeka.

Obenem pa sem komaj čakala, da mine teh sedem dni, ko bomo spet sedle zadaj na terasi in bomo premlevale vroče dogodke naših otrok. Enkrat bi zagotovo morale povabiti učiteljico poleg. Bi bile preostale mamice za?