BelaVila o pozitivnih mislih, podstrešju in času

Vedno več nas je. In še več nas bo. Takih, ki si od nekdaj ali pa od tega trenutka naprej želimo nekaj več od življenja. Takih, ki smo začeli verjeti. Ne le besedam, ampak tudi dejanjem, občutkom. Dobrim.

Kakšna je razlika med tistimi, ki vsak dan govorijo, pišejo, berejo, lepijo na Facebook zidove lepe misli in tistimi, ki se tako tudi zares počutijo, te pozitivne misli živijo in vse to odsevajo v svojih dejanjih, svojem življenju? Majhna! Ali pa velika! Kakšna torej? Samo časovna!

Naučili smo se verjeti, da je svet pokvarjen, da je bolezen nekaj normalnega, da se boji morajo biti, da je stres, bolečina, strah, neprespanost kul. Naučili smo se, da je Don’t worry, be happy samo naslov neke pesmi, kdor to jemlje resno, pa naiven revček. Da je Oh, Happy Day samo en dan, dan, ki ga doživimo vsake toliko, dan srečnih naključij. Da je It’s been a bad day, please don’t take a picture tisto pravo, “realno” in vsakodnevno.

Če smo se tega naučili, priučili, se lahko tudi od-učimo? Se lahko odvadimo verjeti temu? Lahko začnemo verjeti, da so to laži? Laži, ki jim tako zvesto verjamemo, da so postale resnica, da jih naše življenjske izkušnje potrjujejo? Ja, ja, ogromno vas bo takih, ki boste rekli, da to ni realno, da ni mogoče, da sicer niste pesimisti, ampak realisti. Optimisti pa so tisti, ki se evforično režijo, hihitajo in s tem skrivajo resnično počutje, ki je daleč od tega, kar kažejo. Seveda, tudi takih je veliko, tudi sama sem bila med njimi. Pravzaprav sem dolgo nihala med vsemi temi skupinami. No, včasih se nihanje še pojavi, ampak vedno redkeje. Zato danes vem, da moja naloga ni, da kategoriziram, predalčkam, sodim. Lahko pa delim svoje mnenje, svoje izkušnje.

Na začetku sem omenila čas. Čas je element, ki nas ločuje. samo čas je tista razlika. Kaj s tem mislim? Sama sem se proti koncu osnovne šole začela zanimati za t. i. duhovni svet. Imela sem nekaj izkušenj z jasnovidnimi sanjami, zato sem se vrgla v branje take literature. Sanje, Freud ipd.. Potem je prišla srednja šola, čas, ko stvari niso več šle ravno po planu, časa za prostovoljno branje pa je bilo vedno manj. Tako da sem se nekako zapuščala, vedno bolj verjela, da je vse okrog mene – razen kratkotrajnih zaljubljenosti do ušes, ko lahko hodim po vodi in poležavam na oblakih (žal to traja dva tedna do dva meseca) – ena velika žalost.
Leta 2006 se je pojavil dokumentarec The Secret, Skrivnost. Film, ki naj bi na bolje spremenil tisoče življenj, film, ki mi je dal upanje. Žal pa ne tudi vsega, kar sem si predstavljala.

Zakaj ne? Zdaj približno razumem. Razumem, da po toliko letih vbrizgavanja negativnih sporočil v našo podzavest to ni dovolj. Tako kot ni dovolj pet prebranih knjig o ciljih in štirinajst dni ponavljanja ene pozitivne afirmacije, nalepljene na ogledalu. To je tako, kot da bi pričakovali, da bo podstrešje, na katerega npr. 20 let “pospravljamo” vso možno kramo, stvari, ki jih ne potrebujemo, pravzaprav smeti, ki tam počasi gnijejo, trohnijo,…kot da bi resnično pričakovali, da lahko to isto podstrešje pospravimo v petih minutah. Saj ste si predstavljali pravo podstrešje, kajne? Ali pa vsaj povprečno pospravljeno klet, iz katere vse leti ven, čim odkleneš vrata?

Zdaj pa še v prenesenem pomenu, prosim. Naše osebno podstrešje, vsebina lobanje, možganov (in tudi ostalih organov, ampak ne gremo še v podrobnosti), kakorkoli boste že temu rekli, je polno smeti. Krame. Navlake, ki se je nabirala tam od rojstva ali na nek način še dlje. Negativnih sporočil, ki rastejo kot gobe po dežju in se množijo kot nadležni komarji na Barju, dokler jim omogočamo rodovitne pogoje. Torej, dokler jim dajemo potrditve, energijo, moč. Dokler se strinjamo z njimi, dokler vsemu temu, kar smo uspeli pospraviti vase, verjamemo.

Koliko časa bomo ta slaba sporočila, občutja še zalivali? Kdaj bomo začeli puliti ta plevel in začeli saditi pisane rožice, štiriperesne deteljice in sončnice namesto bučk, katerim smo v preteklosti verjeli?
To je ta čas. To je ta časovna razlika. Nekateri so s tem začeli že pred 50 leti. Nekateri pred petimi, nekateri včeraj. Nekateri bodo jutri, nekateri čez eno leto in spet drugi čez …
Vsi ti nekateri in vsi ti drugi so nepomembni. Važno je, kdaj boš ti.