Barbarin gaj

Tanka je črta med življenjem in smrtjo. O življenju se zelo radi pogovarjamo, vprašamo za nasvet ter delamo načrte. Kaj pa o smrti? To je tema, ki se je najraje izognemo, če le moremo. Dotaknemo se je, kadar čujemo da je umrla nam znana oseba ali pa bližnja. Smrt nas vedno prizadene, pa naj je človek nam bližnji doživel še tako globoko starost, vedno občutimo, da smo ga izgubili prehitro. Pretrese nas ter izčrpa fizično in psihično. V takšnih trenutkih ne mislimo na denar, od ljubljene osebe, se želimo posloviti na najlepši možen način, pa naj stane kolikor hoče, razen če ta oseba ni pred smrtjo izrazila drugačno željo. Treba je poskrbeti za grobno mesto, krsto ali žaro, venec, govor, godba, pevci, nato pa še sedmina za vse bližnje in daljne.

Čez nekaj dni, ko se po pogrebu malo zberemo in poplačamo vse stroške, ostanemo šokirani, koliko denarja smo za to porabili. Čaka nas še spominska plošča, ki pa ne sme biti preskromna, saj je pri nas še vedno uveljavljeno, da se oziramo ” kaj bodo ljudje rekli “. Tudi ko smo to uredili nam ni žal denarja pa čeprav smo se morda morali zadolžiti. Čas leti naprej, življenje gre dalje, obiskujemo grob, prižigamo sveče ter nosimo cvetje. Zgodi se, da se ozremo in pomislimo kako se hitro pokopališče širi. V slučajnih pogovorih se dotaknemo denarja, ki je vložen v vse te grobove spomenike in ostalo. Malokdaj povemo kako bi želeli mi biti pokopani, ker o tem niti razmišljati ne želimo, kaj pa šele govoriti. Naš odgovor na vse to je: ” ma kaj me briga, zunaj me že ne bodo pustili, saj ne bom vedel kaj delajo z mano “. Pa je res tako?  O tej temi nikoli prej nisem kaj dosti razmišljala, tudi sama sem se ji rada izognila. S partnerjem pogosto obiščeva grobove bližnjih. Ob enem takšnem obisku me moj dragi preseneti: ” a veš da sem za naju izbral parcelo za grob”. Debelo sem ga pogledala, kar presunilo me je, da on o tem razmišlja. Ko pa sva prišla bliže kontejnerja za sveče pravi: ” odločil sem se, da bova kar tu zraven kontejnerja, tako nama nikoli ne bo dolgčas”. Seveda je bila to ena od njegovih šal, ki pa me je spodbudila k razmišljanju o tem, kakšen pogreb bi želela imeti. Kar hitro sem misel preusmerila, saj takšne misli sploh niso prijetne.

Potem pa se je v naši občini nekaj spremenilo, za kar je poskrbelo komunalno podjetje. Dobili smo Barbarin gaj za raztros  pepela. Moram priznati da sem bila zelo skeptična glede tega projekta. Po dokončanju pa sem si ga ogledala in od prijetnega presenečenja kar zastala. Mali park s travo na kateri so mlade breze, po parku so stezice, ob katerih stojijo klopi. Skrbno izbrani veliki kamni, položeni v breg, na katerih so male tablice z osnovnimi podatki umrlega ter skupen prostor za prižiganje sveč. To je prvič, da sem začela resno razmišljati o svoji smrti. V tem gaju me je prežel neki mir, težko opišem svoje občutke, ki se bodo nekomu zdeli smešni in morbidni. Najraje bi sedla na eno od klopic in uživala v petju ptic. Partnerju sem povedala za te svoje občutke in željo, da bo nekega dne moj pepel raztrošen v tem gaju. Sprva me je debelo gledal, ko pa je videl, da mislim resno, sva se o tem pogovorila. Kar nekam odleglo mi je. Šla sem preverit na uradno spletno stran našega komunalnega podjetja ceno takšnega pogreba. Osnovna cena je okoli 350 €, kar je zanemarljivo, če primerjamo ceno s klasičnim pogrebom, ki stane pravo malo bogastvo. Morda tega članka ne boste želeli prebrati ravno zaradi teme, ki se je vedno izogibamo. Če pa ga berete, malo razmislite. Vse nas to enkrat čaka, samo eni se s tem lahko soočimo, drugim pa je takšna misel neprijetna. Olajšajte svojim najbližjim težko zadnjo nalogo, ki jo bodo storili za vas, ali pa izrazite željo, da vam jo oni olajšajo. Jaz sem se že odločila. Veselo stopam naprej po stezi življenja, veselim se vsakemu dnevu in nič več me ni groza ob pomisli, da me nekega dne več ne bo, saj je tudi to del našega življenja ki se tu konča in začne nekje drugje.