Kam so šle vse risanke?

Ti in oni strokovnjaki nas učijo, da moramo negovati otroka v sebi, ne glede na to, kako dolgo se že sprehajamo po obličju mame Zemlje. Pravijo, da je življenje igra, mi pa smo glavni igralci. In tako začnem razmišljati, kako lahko najlažje prebudim speče bitje znotraj moje duše, kako ga pocrkljam in prepričam, da me spremlja skozi navaden vsakdan. Tako se spomnim na dobre stare risanke. Ampak dobesedno dobre in stare.

Dobre stare risanke so tisto, kar me popelje v otroštvo, v brezskrbne dni. To so bile prave risanke. Nove in moderne? Ne, hvala. Te me žal bolj spominjajo na kruto realnost. Začela sem razmišljati, kako zelo jih v resnici pogrešam in, roko na srce, ne vem, zakaj so jih arhivirali in jih ne predvajajo več, razen z redkimi izjemami. Takšna izjema so bili nekaj časa nazaj simpatični Smrkci in njihov večni “lovec” Gargamel. Priznam, polepšali so mi vsak vikend, ko so se pojavili na ekranu.

Trenutno pa se lahko vsak dan pozabavamo s klasiko med risankami. Tom in Jerry sta sredi dneva na sporedu ene izmed komercialnih TV postaj. Tu pa se vse skupaj počasi konča. Vsaj kar se tiče dobrega in starega.

Kaj nas je torej zabavalo, ko smo bili mali in nadobudni vragci?

Najprej mi v možgane skoči Stripi. Noro. Frajer se je samo smejal in ni bilo možnosti, da se ne bi smejal z njim, pa če si bil še tako potrt ali slabe volje. In smeh je vsaj pol zdravja.

Kaj pa pravite na A-je-to? Dva mojstra, ki jima je vedno vse uspelo. No, do zadnje sekunde. Potem se je vse podrlo. Ampak trudila pa sta se, to jima moramo priznati. In vztrajnost je lepa čednost. Spet risanka z dobrim naukom.

Obdelali smo koristi smeha in vztrajnosti, kaj pa nekaj za lepe sanje? Palček Smuk. Risanka, ki nas je zvečer pomirila in poskrbela, da smo brezskrbno poleteli skozi noč v novo jutro, polno lepih obetov. Ja, to so bile tiste prave risanke. In še eno imam.

Kaj pravite na pojočo travico, ki zaigra, ko se nekdo resnično pokesa svojega dejanja? Ja, Tofsie je bila poučna risanka. Naučila nas je, da vsakdo dela napake in da je dopustno narediti napako (brez njih tako ali tako ne gre), ampak lepo je, da se zanjo tudi iskreno opravičimo.

Ste v tem spisku pogrešali Čebelico Majo? To je tista zvita, mala in predrzna Maja, ki leti, leti, kamorkoli se ji zdi. Ne, ne, nisem pozabila nanjo. Tega si že po defoltu ne morem in ne smem dovoliti. In če vam povem povsem po pravici, je to risanka, ki sem jo nedolgo tega poiskala na otroškem oddelku DVD-jev v knjižnici in sem potem neizmerno uživala, ko sem spremljala zgodbice Maje, Vilija in poskočnega Flipa.

Hm, glede na vse napisano, bi rekla, da še imam otroka v sebi in ko malo zadrema, vem, kako ga znova prebudim.