Alkoholizem: rak rana slovenske družbe
Slovenija je znana kot zelo vinorodna dežela in ne predstavljamo si pomembnega dogodka v našem življenju, kjer ne bi bil prisoten alkohol. Naj si bo to rojstvo, rojstni dnevi, poroka, življenjski dosežki in celo smrt, vedno so prisotne alkoholne pijače. Posledica vsega tega je velika prisotnost alkoholizma v slovenski družbi, predvsem med mladimi. Ključno vprašanje, ki se mi pri vsem tem poraja pa je, kdaj se običajno uživanje alkohola spremeni v bolezensko stanje – alkoholizem.
Po mojem mnenju človek ne postane alkoholik, če ga je na zabavah kot mladostnik kdaj pa kdaj preveč popil. Alkoholik postane posameznik takrat, ko mu alkoholne pijače postanejo uteha za težave in bolečino, ki ga pestijo. Pri tem pa se seveda ne zaveda, da mu ta tekoča tolažba povzroča le še večje težave, ki se navadno odražajo v samoizolaciji, v slabih odnosih z najbližjimi in drugimi ljudi, na delavnem mestu, da o raznih oblikah nasilja sploh ne bi izgubljali besed.
Vsak, ki se je že kdaj soočil z alkoholizmom, pri sebi ali pri svojih bližnjih, je najprej doživel velik šok. Prav gotovo so se vsem porajala vprašanja: Kaj sedaj? Kaj naj storim? Komu naj zaupam? Kje naj poiščem pomoč? Potrebno pa je priznati, da je za ljudi, ki se soočajo z alkoholizmom značilna velika količina poguma in samozavesti, da si težavo priznajo najprej sami sebi, nato svojcem in ljudem, ki so jim blizu ter se odločijo, da si bodo poiskali pomoč. Pri tem pa je predvsem za Slovence značilna skrb “kaj bodo rekli ljudje”, zato si marsikdo težavo taji toliko časa, kolikor je le mogoče.
Vsak posameznik, ki sam pri sebi odkrije težave z alkoholom ter se odloči za zdravljenje mora zaupati terapevtom, saj bodo le-ti odkrili globlji razlog za takšno bolezensko stanje ter ga z različnimi pristopi odpravili. Zdravljenje zaradi alkoholizma je v slovenski družbi še vedno tabu tema, ampak ljudje si moramo vzeti na znanje, da je alkoholizem bolezen, ki jo je potrebno zdraviti, pri tem pa se moramo zavedati, da vsi “ozdravljeni alkoholiki” nikoli v življenju ne bodo smeli več poskusiti alkoholne pijače, saj se v nasprotnem primeru lahko zelo hitro ujamejo v začaran krog.
Proces zdravljenja traja nekaj časa in posameznik, ki boleha za alkoholizmom se skozi terapije sooči s problemi in bolečinami, ki jih občuti. Pogovori s terapevti so iskreni in potrebno je vztrajati, saj bo le odprava osnovne težave pripomogla k ozdravitvi. Po končanem zdravljenju vsakega čaka vrnitev v domače okolje, kar je lahko velik izziv. To lahko primerjamo s situacijo, ko se zaporniki po odsluženi kazni vrnejo domov. Zelo veliko njih ne prenese “normalnega življenja”, etiketiranja s strani drugih ljudi in prikrajšanosti zaradi njihove preteklosti, zato zagrešijo novo kaznivo dejanje, samo zato, da se vrnejo za rešetke, saj tam pravila postavljajo drugi, paradoksalno pa jim ograja nudi določeno vrsto varnosti in zaščite, življenje poteka po določeni rutini in kar je zanje najbolj pomembno, nihče jih ne obsoja zaradi njihove preteklosti in živijo med sebi enakimi. Lahko bi rekli, da tudi posamezniki, ki bolehajo za alkoholizmom med zdravljenjem živijo v milnem mehurčku, zaviti v vato, kjer so med sebi enakimi, počutijo se varne, okolje je umirjeno in sproščeno, skratka življenje, ki ga posamezniki živijo med zdravljenjem, je pravo nasprotje življenja, ki jih čaka ob vrnitvi domov. Mogoče bi bilo za nekatere posameznike najbolje, da spremenijo domače okolje in se preselijo nekam, kjer bi lahko obrnili nov list v svojem življenju in začeli znova. Po mojem mnenju pa je zanje največja težava upreti se alkoholnim pijačam, saj kot sem že omenila, nas alkohol spremlja tako rekoč na vsakem koraku.
Zdravljeni alkoholiki morajo ob vrnitvi domov popolnoma spremeniti svoje življenje in pri tem igrajo pomembno vlogo ljudje, ki so mu blizu, saj sta podpora in pripravljenost poslušati zelo pomembna. Veliko vlogo bi moralo imeti tudi ozaveščanje javnosti o tem, da je alkoholizem bolezen, ki ga je potrebno zdraviti in bi bilo potrebno posameznike, ki se po zdravljenju vrnejo domov, sprejeti in jim pomagati po svojih najboljših močeh. Nikoli ne smemo nikogar siliti v to, da bi zaužil alkoholno pijačo, saj ne vemo, kakšna preteklost je za njim in lahko zaradi naše “spodbude” pade v začaran krog. Nihče ni dolžan vsem razlagati svoje življenjske zgodbe. Prav s sprejetjem alkoholizma kot bolezni bomo odpravili stigmo v našem prostoru in mogoče si bo več posameznikov priznalo, da ima z alkoholom težave in si bo poiskalo pomoč. Dandanes o tej temi še vedno premalo govorimo in prav zaradi tega si mnogo posameznikov težave ne prizna oziroma se zapre vase in s tem podaljšujejo svojo agonijo in bolečino svojcev, ki se navadno v takšni situaciji počutijo zelo nemočne.
Prepričana sem, da so vsi tisti ljudje, ki pri sebi ugotovijo probleme z alkoholom, si to priznajo in se odločijo za zdravljenje ter ga uspešno izpeljejo, zelo močni ljudje z izjemno mero poguma. Njihova pomembna vrlina pa je tudi odločnost, saj so se odločili narediti KONEC uničujočemu načinu življenja tako, da so sebe postaviti na prvo mesto ter se trudijo spremeniti svoje življenje.
