13 razlogov, zakaj še niste tam, kjer želite biti – in kaj lahko spremenite

Uspeh ni ena sama stvar. Za nekoga pomeni mirnejše življenje, za drugega napredovanje, uspešno podjetje, dokončan študij, več ustvarjalnega časa ali preprosto občutek, da se premika v pravo smer. Zato tudi ni pošteno trditi, da neuspeh vedno pomeni premalo volje.

Včasih nas ustavijo lastne navade. Drugič so ovira pomanjkanje časa, denarja, znanja, podpore ali priložnosti. Najpogosteje gre za kombinacijo obojega. Smisel tega seznama zato ni iskanje krivca, ampak prepoznavanje stvari, na katere lahko vplivamo.

Če imate občutek, da že dolgo stojite na mestu, preverite, ali se prepoznate v katerem od naslednjih 13 razlogov.

1. Vaš cilj je preveč meglen

»Želim biti uspešen« zveni odločno, vendar ne pove, kaj naj bi danes dejansko naredili. Enako velja za cilje, kot so »več bom zaslužil«, »napisal bom knjigo« ali »zamenjal bom službo«.

Raziskave postavljanja ciljev že dolgo kažejo, da jasni in dovolj zahtevni cilji lahko pomagajo usmerjati pozornost, trud in vztrajnost. Toda cilj mora biti povezan tudi z vašimi zmožnostmi, viri in povratnimi informacijami.

Namesto »rad bi napredoval« poskusite določiti naslednji dokazljiv korak: do petka bom pripravil seznam treh kompetenc, ki jih potrebujem za želeno delovno mesto, in izbral eno, ki jo bom začel razvijati.

2. Imate cilj, nimate pa načrta za trenutek, ko je treba začeti

Velika razlika je med »to bom naredil« in »to bom naredil v torek ob 18. uri za kuhinjsko mizo«.

Pri doseganju ciljev so uporabni tako imenovani izvedbeni oziroma »če–potem« načrti. Ideja je preprosta: vnaprej določite okoliščino in dejanje. Če je ura 18.00, odprem dokument in 25 minut pišem. Če se med delom zalotim pri preverjanju telefona, ga odložim v drugo sobo do konca bloka.

Manj odločitev kot morate sprejeti v trenutku, ko bi morali začeti, manj prostora ostane za pogajanje s samim seboj.

3. Čakate na motivacijo

Motivacija je prijetna, ni pa zanesljiv urnik. Če delate samo takrat, ko se vam res ljubi, bodo pomembne naloge pogosto izgubljale proti lažjim in prijetnejšim.

Bolj uporabno je zmanjšati začetni upor. Ne recite si, da morate napisati celo poglavje. Odprite dokument in napišite prvi odstavek. Ne načrtujte dveh ur dela, če trenutno ne zmorete niti dvajsetih minut zbranosti. Začnite z dvajsetimi.

Uspešni sistemi pogosto niso spektakularni. So dovolj preprosti, da jih lahko ponovite tudi na povprečen dan.

4. Odlašanje zamenjujete za lenobo

Odlašanje ni nujno dokaz slabega značaja. Sodobni pregledi raziskav ga obravnavajo kot problem samoregulacije: nalogo nameravamo opraviti, vendar jo kljub pričakovanim posledicam prelagamo.

Vprašanje »zakaj sem tako len?« zato pogosto ni posebno uporabno. Boljša vprašanja so: Je naloga nejasna? Je prevelika? Se bojim rezultata? Ne vem, kako začeti? Me ves čas nekaj zmoti?

Ko najdete trenje, ga lahko zmanjšate. Veliko nalogo razdelite. Nejasno nalogo definirajte. Moteče aplikacije zaprite. Začetek si določite v koledarju.

5. Ves čas načrtujete, premalo pa preverjate v praksi

Razmišljanje je koristno, dokler vodi do odločitve. Nato lahko postane zelo uglajen način odlašanja.

Lahko tedne primerjate imena za podjetje, orodja za spletno stran ali popolne metode učenja, ne da bi enkrat samkrat preverili, ali vaša osnovna ideja sploh deluje.

Pri odločitvah, ki jih je mogoče poceni popraviti, si določite rok. Zberite dovolj informacij, izberite razumno možnost in jo preizkusite. Resnični odziv kupca, bralca, mentorja ali trga vas pogosto nauči več kot še deset odprtih zavihkov.

6. Merite rezultat, ne pa vedenja, ki vodi do njega

Na končni rezultat nimamo popolnega vpliva. Lahko se odlično pripravite na razgovor in službe vseeno ne dobite. Lahko napišete dober članek in ta ne doseže velikega občinstva.

Zato poleg rezultatov spremljajte dejanja, ki jih lahko ponavljate: koliko kakovostnih prijav ste poslali, koliko prodajnih pogovorov opravili, koliko ur namenili učenju ali koliko osnutkov dokončali.

Rezultat pove, kam ste prišli. Proces vam pove, kaj lahko jutri naredite drugače.

7. Vaš cilj je velik, naslednji korak pa ne obstaja

»Odpreti podjetje« ni naloga za današnje popoldne. »Poklicati tri potencialne stranke in preveriti, ali bi za rešitev plačale« pa je.

Ko se cilj zdi zastrašujoč, ga prevajajte navzdol, dokler ne pridete do dejanja, ki ga je mogoče opraviti v enem delovnem bloku. Če še vedno ne veste, kaj storiti, naloga še ni dovolj majhna.

Napredek pogosto postane lažji šele, ko abstraktno ambicijo spremenimo v nekaj, kar lahko dejansko damo na koledar.

8. Poskušate vse narediti sami

Samostojnost je lahko prednost, izolacija pa ne. Pri zapletenih ciljih potrebujemo znanje, povratne informacije in včasih tudi dostop do ljudi, opreme ali denarja, ki jih sami nimamo.

Prositi za pomoč ne pomeni predati odgovornosti. Lahko pomeni vprašati izkušenega človeka za mnenje, poiskati mentorja, sodelavca ali strokovnjaka ali preprosto povedati nekomu, kaj nameravate narediti do določenega roka.

Dobro vprašanje ni »kdo bo to naredil namesto mene?«, ampak »kdo mi lahko pomaga hitreje opaziti napako, ki je sam ne vidim?«

9. Povratne informacije jemljete kot sodbo

Če vsako pripombo razumete kot dokaz, da niste dovolj dobri, boste hitro začeli iskati samo ljudi, ki se z vami strinjajo.

Koristna povratna informacija ni vedno prijetna. Prav tako ni vsaka kritika pametna. Naučiti se je treba ločiti med konkretnim podatkom in praznim mnenjem.

Namesto »ali ti je všeč?« vprašajte: Kje si izgubil zanimanje? Kaj ti ni bilo jasno? Kaj bi te odvrnilo od nakupa? Kaj manjka, da bi temu zaupal?

Bolj ko je vprašanje konkretno, večja je možnost, da boste dobili odgovor, s katerim lahko nekaj naredite.

10. Vaše okolje dela proti vam

Volja ni edini dejavnik vedenja. Če je telefon ves čas na mizi, obvestila utripajo, sodelavci vas prekinjajo in je najlažja možnost vedno tista, ki vas oddalji od cilja, ste si postavili precej drag sistem.

Okolje lahko obrnete v svojo korist. Pripravite delovno mesto vnaprej. Odstranite nepotrebna obvestila. Pomembno nalogo začnite, preden odprete elektronsko pošto. Kar želite početi pogosteje, naredite lažje dostopno; kar vas moti, nekoliko težje.

Ni treba zmagati v vsakem dvoboju z lastno voljo, če lahko del dvobojev preprečite.

11. Vztrajnost zamenjujete s trmoglavostjo

Vztrajati pri cilju je lahko odlično. Vztrajati pri metodi, ki očitno ne deluje, pa je nekaj drugega.

Če po dovolj dolgem preizkusu ni napredka, preverite predpostavke. Je cilj še vedno smiseln? Imate potrebne sposobnosti in vire? Dobivate dovolj hitre povratne informacije? Bi morali spremeniti strategijo, zmanjšati obseg ali se najprej česa naučiti?

Sprememba načrta ni nujno poraz. Včasih je najbolj racionalen dokaz, da ste se iz dosedanjega poskusa nekaj naučili.

12. Primerjate svoj začetek s tujim vrhuncem

Primerjanje je posebej varljivo, kadar vidite samo rezultat drugega človeka. Ne vidite njegovih začetnih pogojev, mreže poznanstev, finančne varnosti, neuspelih poskusov, pomoči drugih ali preprosto sreče ob pravem času.

Tuji dosežek je lahko uporaben kot informacija, ni pa pravično merilo vaše vrednosti.

Boljši primerjalni okvir je vaš lasten napredek. Kaj danes znate, česar pred pol leta niste? Kaj delate hitreje? Kje imate boljši sistem? Katere napake ne ponavljate več?

13. Uspeh ste definirali tako, da ga nikoli ne morete doseči

Če se cilj vsakič, ko se mu približate, premakne še malo dlje, boste lahko objektivno napredovali in se kljub temu ves čas počutili, kot da zaostajate.

Zato si vnaprej določite, kaj za vas pomeni »dovolj«. Koliko prihodka? Koliko prostega časa? Kakšna vrsta dela? Kakšen odnos med ambicijo in drugimi deli življenja?

Ni treba imeti majhnih ciljev. Koristno pa je vedeti, zakaj jih zasledujete in po čem boste prepoznali, da je trud prinesel nekaj vrednega.

Kaj lahko naredite danes?

Ne poskušajte popraviti vseh trinajstih stvari hkrati. Izberite eno oviro, ki vas trenutno najbolj zavira, in zanjo določite en majhen preizkus za naslednjih sedem dni.

Če je cilj nejasen, ga zapišite konkretneje. Če odlašate, določite čas in kraj začetka. Če vam manjka znanje, poiščite človeka ali vir, ki vam lahko zapolni prvo vrzel. Če okolje moti zbranost, spremenite eno stvar v njem.

Čez teden dni preverite, kaj se je zgodilo. Ne vprašajte samo, ali ste »uspeli«. Vprašajte, kaj ste izvedeli.

Uspeh ni vedno posledica popolnega načrta, še manj pa dokaz osebne vrednosti. Pogosto je rezultat dovolj jasne smeri, ponovljivih dejanj, učenja iz povratnih informacij in pripravljenosti, da načrt popravimo, ko realnost pokaže nekaj drugega.